Saturday, October 28, 2006

oktober...

moje doživljanje Oktobra...

OKTOBER

Oktober veter (3/10/06)

Veter…
Kako šumi.
Kako suho listje šelesti.
Vse to dela veter,
ki nosi mi spomine,
spomine bridke bolečine.
Kako je krut in hladen.
Kako patetičen…

Pridi…
Drugačnega vetra mi prinesi.
prinesi novega.
O, daj, prinesi ga!
Naj bo to veter sprememb,
star spomin bo brez omemb.
Daj, pridi…


Sam (3/10/06)

Sam.
Tu.
Tu na travi.
In čakam.
Čakam odrešenja.
Pravzaprav čakam njo.
Le kdaj prišla bo?
Je delirij posledica hrepenenja?
Jo ljubim navkljub napakam?
Zakaj ob njej se jezik mi ustavi?
Zakaj sem brez glasu?
Zakaj sem sam?



Oktober dež (4/10/06)

Veter je odšel.
Pravzaprav je še tu.
Ni pa glavni.
Moje počutje je na psu.
Zdaj je tu dež.

Kaplje udarjajo po oknu.
Veter se zaletava.
Prav taisti veter.
Uh, kako zdaj boli glava!
Ni me več.


Voda (4/10/06)

Še vedno je oktober.
Oktober je prinesel jesen.
In jesen veter.
In veter dež.

Kaplje še vedno padajo.
Močijo mi lase.
Lasje se ne dajo.
Upirajo se.

Upiram se tudi jaz.
Upiram ravnodušju.
Ne morem več.
Voda je pretežka.

Oktober zatišje (5/10/06)

Danes nič.
Vse je tiho.
Ni vetra ne dežja.
Le tišina prazna ta.

Trudim se.
Trudim se preživeti.
Nimam več strasti.
Oh, kako zatišje zamori!

Še vedno.
Megla se redči.
Na vzhodu se jasni.
Je tam upanje? Si tam ti?

Bolje je (5/10/06)

Zdravo!
Spet ti pišem.
Svoje misli v verzih rišem.
Zdaj se je zjasnilo.
Končno!

Zdaj bo.
Zdaj bo življenje spet kot prej.
Ni več vetra, dežja, ni več mej.
Zdaj je sonce.
Hvala!



Oktober sonce (6/10/06)

Končno je tu sonce.
Pravzaprav ga ni.
Trenutno je noč.
Zdaj spijo vsi.
Vsi pozabljajo na sonce.

Sonce – oktober,
To ne gre.
Hočem Oktobra!
Mi poje srce.
Hočem spet vetra…

Skrivam se (6/10/06)

Sonce ni več sonce.
Sonce je hladno.
Hladnejše kot veter.
Mori me!
Nočem več sonca!
Skrivam se!

Oktober noč (8/10/06)

Noč je.
Rad jo imam.
Da mi zavetje.
Ona skrije moje početje.
Rad jo imam.
In ona me skriva.

Noč je zdaj drugačna.
Še vedno temačna pa vendar.
Nekaj naklepa.
Oh, zakaj je duša slepa?

Mar ne vidi, mar ne sluti?
Noč je le mamilo.
Mamilo, ki me bo počasi pogubilo.

Smisel (8/10/06)

Je to smiselno?
Nimam ničesar.
Nimam duše.
Nimam svobode.
Nimam je.
Skrb od znotraj me bode.

Želim si je.
Ona je tisto.
Tisto vse.
Vse za kar je vredno živeti.
Zaradi nje se izgubljam.
Zakaj mora vse smisel imeti?



Oktober dan (9/10/06)

Dan.
Po noči pride dan.
Slepi me.
Budi v meni novo upanje.
Iz upanja v obup.
Dan prinaša hrup.

Dan.
Ubil je noč.
Svetloba me ubija.
Zvestoba ni več merilo.
Ni mi do nje.
Dan je konec – konec je gorje.

Lenart Senica, Oktober 2006

No comments: