Thursday, March 03, 2016

februar

 je bil dober do mene. Poleg tega, da je bil en dan daljši, mi je prinesel ogromno vsega - daril, poklonov, lepih pogledov, odzivov, pogovorov, ljudi.
Ni mi sicer namenil, da bi naredil izpit, ampak hej!, hvala za izkušnjo - vedno manj priložnosti za to bo. 
Izkušnjo, vprašate? Ja, v življenju ni samoumevnih stvari. Kako gleda na na vse nas, ki brez razmišljanja pač hodimo, nekdo, ki se vrača v življenje po nevrološki okvari? Nič več ni samoumevno, vsak korak je mučen, mora ga zamisliti, programirati, izvesti. In če bom po tem prvem neuspešno opravljanju izpita kaj malo manj pavšalno gledal na ljudi, katerih CV ni zapolnjen s samimi lepimi stvarmi, bom za to hvaležen.
In ne gre samo za izpite in hojo. Z mnogo stvarmi je tako - šele ko jih nimaš, jih opaziš. 
Ko pri drugih vidiš, da ne vidijo, da jih nimaš, svoje pomanjkanje pa ti aktivno čutiš - oni ne vidijo, da ni samoumevno - šele takrat vidiš, da boš moral na dolgo pot zdravljenja.
Ampak ne moreš sam.
Jaz ne morem sam.
Potrebujem roko, ki me presenečenega klofutne, rabim roko, ki me odprta sprejema, da se ji odprem, želim roko, ki me vleče naprej, med tem ko lahko gledam nazaj in premlevam v moko zrnje, ki ga ločim od plev in plevela, ki ga denem v solato brez majoneznega preliva.

Opombe: 

  1. To je blog. Edina agenda je zapis časa, v katerem živim, in ki ga v veliki meri porabim za to. Če moram imeti sporočilo, naj bo tisto, ki je na mojem instagram profilu. Tako zdaj čutim.

  2. Le nekaj besed, da se bom čez pet, deset let točno v srce spomnil stvari, ki se jih ne da ne zapisati, ne pofotkati. Orhideje, Frenči, Clean, Šejm, palačinke.
  3. O odnosu do fotk. Zapis v Analogne Misli, 23. februar - tak blog si želim, nisem še tam, ampak hočem se osvoboditi: 
    Ne maram sprememb. Status quo za vedno. Povsem banalen primer, ampak morda iz enakega vzgiba - fotke.
    Cel mesec čakam (okej, manj, zaradi pomanjkanja prostora jih že prej pretočim), da dobim fotke na ipad, napravo, ki sem si jo kupil primarno zato. Za to, da bom obdeloval fotke, da bom imel čistejši work-flow, bolj priročen, da jih bom na touch-screenu bolj čutil. In zdaj, ko vidim te fotke, ki so pač neposredno iz aparata, puste, z neravnim horizontom, potrebne obreza, mi jih je težko obdelovat - stvar, ki sem jo včasih rad počel (izvzemši primere, ko je bilo ogromno fotk ali pa sem jih "moral" oddelati.), zdaj pa čutim, da s tem, ko jim spreminjam že osnovne kontraste, potvarjam preteklost, ki sem jo doživel, spreminjam to, kako je aparat videl tisti prizor, dogodek, odnos - čeprav vem, da njegov vid, njegova podoba nikakor ni realna, vem, da je računalnik, pokazal ti bo tako, kot boš prej določil, sploh črnobela je pesek v oči pristnosti.
    Ampak vseeno - težko mi je utišati tudi te digitalne pričevalce preteklosti, jih popravljati, dodelovati zgodbo, kot so jo oni videli takrat. Že močnejše črnine, izguba sivin, izrez motečih elementov tam v levem kotu spremenijo perspektivo na spomin, ki mi jo predstavljajo "original" fotke.


  4. K opombi tri spada tudi moj splošen načrt bloga (življenje se ti zgodi med delanjem načrtov):
    - Ne popravljal fotk,
    - Ne spreminjaj kronološkega zaporedja,
    - Pojasni z besedami - fotke so le fotke,
    - Ne kompliciraj - včasih pa.


  5. Zato se ne držim nazaj. 
    Fotk je veliko, objava je dolga, delam jo zase.
    Če pa kdo želi gledati v videu, izvoli:




Januar se je poslovil, ne bo se vrnil.
Vračajo pa se ljudje - nekateri z izmenjav, drugi v življenje.

 Prestopni februar.

 Ljubim gerontološko lepoto jutra.

 Ljubim ta kotiček, k njemu se vračam in vračam.

Osončena prihodnost naša. 
Ali pa z današnjega gledišča moja brezskrbna preteklost. 

 Kleno po Zdravljici,

Mesec slabih navad. Ampak črnobelo. Iz črnega proti svetlobi.

Sedeča kolesarka.

Stoječi koleščkar.

Provinca v Ljubljano? 
Malo te stisne, ko se gre za osebe, ki imajo kri, ki si jo deliš z njimi, mlajšo.

Jutranji đog.

Gazela na zebri.

Selfi eksploracija na UKC.

Čas teče vedno hitreje.


 Dej no mir, mali.

Moj Feri Lainšček tistega dne. Ne rabim več, sam kak tak utrinek.

Pod streho pod streho.

Z mavričnim jadrom v šmartinski maestral,

Konstruktivni nered. 

Čuj, f Ljubljani ščije.

Osebni prostori par exellence.

Marko - nikoli ne dvigne rok nad našo tehniko. 
"Sam minuto. Dela? Ka pa zj? Ja."

Sem že omenil, da obožujem jutra?

Sončki.

Mi, ki gledamo v sonce.

Jutranji tovorni promet.

Ekskurzija.

Migranti.

Kaj bo prišlo z vzhoda?

Problematičen migrant 101. Problem - naglavno dlačevje.

Zapora tranzitne poti.

Železni car. 
In svoboda, Sevnica.

V katerem trikotniku je največ črvičkov? 
@F9, I don't care.

Greva na sprehod, ne?

Ja, sonce je.

Izkoristiva ga.

Če ne bi bil, kar sem, bi bil list.

Popoln je bil.

 Small talk, small dog, small blog.

Stop.

Zdaj pa hitro.

Skozi razpoke med težko mehanizacijo.

Ponovno do svobode.

In svetlobe.

S katero te slaviva v vsej tvoji nečimrnosti.

In nekomunikativnosti.
Lepa je.

Dalmatinova in Gubčeva, kjer smo preživeli mladost, kot je Liza ne bo. 

 Lahko pa hodi na obisk k Sestri.

Starejša. In večja.

Spomini pod Rokom

Preprosto najti izziv vsak dan.

Prestopnika sva v prestopnem letu, ampak

mucki naju čakata.

Poziv na dvoboj. 

Ciljna strmina, huh.

Ni poražencev. 
Je pa mama s čajem.

Težave s frizuro, sem rekel.

Bereva, ja.

Florjanska spi, Florjanska gori.


In dobro jutro, 

toplo jutro.

To bi imel za zastavo, če bi bil država.

Sevnica.

Sence, sonce, ljudje ti pristojijo.

Pomlad.

Zastava = grafika.

Ob Savi.

Lep je, oče listov.

Slana. Hočem čutiti. 

 Sprehod številka 2. Bravo!

Sončni dnevi.

Užitek je užiti te trenutke.

Slediti soncu.

Četudi to pomeni na sveti Rok narediti ponesrečen timelapse.


Kralj dvorišča.

In privezani resnični gospodar.

Adijo.

S svetlobo staršev.

Florjanska - šele fotka poudari nekatere njene predpotopnosti.

Iti se naužit svetlobe. 
Verjamem.

Energije ljudi, ki te bo spominjala na otroštvo. 
V to verjamem.

Ker ljudje so vse.
Njih imaš. Njih poznaš, njim daš, 

Ajde,

miška mala!
Se vidiva, grem v Ljubljano.

Grem - migriram, dokler ljudje še lahko, čeprav nismo blago.

Ta veseli dan ali obeleževanje njegove smrti. 

Geometrijsko nedoločena.

Ave, @Maria.

Ave, @France.

Ave, @others.

Ave, @myselfie.
Pozdrav iz mehurčka - o tem, nezavedanju nezavedanja govorim na začetku bloga, samoumevnosti stvari, ki so nekomu drugemu out of his world, out of his bubble - cousing trouble.

Back to reality. No, ne čisto res - skupinska maska, Klemenčkovi. 

Tudi kolesa praznujejo rojstne dneve.

Konzorcij reklama v 3D.

Črna na beli.

Svežina poznozimskega jutra.

Če ne moreš v temi, bi hodil po soncu.
  
                                                                           Stran od sonca.


Na poti v X.

Ti samo teci.

Ustavi se le za prijatelje.

In pusti sence za seboj - zame.

No, valentinovo ni bilo sončno.

Pa vidiš srečo drugih, ostalih, na različne načine.

Pa če se ti zdi, da jo vidiš sebično - biti sam z njo-njim v svoji sreči.

Pa če jo vidiš na vrvici.

Pa če je ne vidiš. če vidiš le računalniških 0 in 1 - nikoli 2. Išči, privošči, bodi vesel, hvaležen za srečo 2gih.
Hudiča, februar je 2. 
Ta je bil 2 na kvadrat, pa ne 4 - kje je še april, višja matematika.








 Imajo pa ti deževni nadležni dnevi, deždnevniki, vsaj to hvaležno motiviko.

Ki jo loviš v fotke / timelapse.

Kdo sploh še bere dan današnji? Mladina ta današnja ...

Bere ta mladina, ki jo mi vzgajamo.

Pogovarjati se, slišati se, upoštevati se.  

Se ustaviti v katerem koli kadru življenja - ga deliti.

Deliti izkušnje življenja.

Preživljati dele življenja v dvoje - se v dvojino ustaviti po naključju, v njej prehoditi del poti, ji pustiti, da te vleče naprej.

 Pustiti, da te vleče na sprehod, v hrib, kot kužka. Za pogovor. Zakaj? Za kaj? Za-dihan.
Z veseljem,

Je pa fbruar še vedno obraz spremenljivega vremena. 
Največ je bilo verjetno dežja.

Čeprav še vedno uradno zima.

Na katero smo opozorjeni v želji po sončku. 
Naj bo kar tukaj-zdaj-kakorkoli, da ne rabim ravno potovati na južno poloblo.

Ja, vem, bizarno zgledam s to škatlico non stop.

 P kot prijatelja.

Fant, želim ti vsega, veš.

Zavesten fiks, podoživeti tiste čase - 2006, 2007, 2008, 2009.

V iskanju presečne množice osebni prostorov.

Še enkrat - ne zadnjič - Marko.

Razsvetljeni predsednik.

Po Marku Marko, kdo bo naslednji? Vseeno, saj je moj zadnji.

Imeti pospravljeno pomeni tudi tole - za čisto vsak predmet lahko povem, zakaj je tam, kaj pomeni, na kaj me spomni, kaj mi omogoča, zakaj ga ne pospravim.

Čemu so namenjene roke? Kitari, zapisu misli, njih pojasnjevanju, kaj več? 
Kaj več drugič.

Bil je dan, ki je osvetlil, ožaril neke registre v meni. 

Dan fotogenične geneze nečesa na vzhodu. 

Ki smo jo gledali v njeni relativni nenavadnosti - kot prometno nesrečo.
Mene zdaj zadane nekaj drugega, nekaj, kar na tej fotki ni ostro.


Zapis v Analogne Misli, 21. februar:
Včerajšnja scena je bila transcendentna. Črni oblaki, ki so jih naši pogledi skupaj s tokom Ljubljanice motrili, so zgledali tako zelo daleč, a vendar so se nas dotikali, čeprav piš njihovega vetra še ni dosegel naših lic.
Nisem bil edini, ki je namesto z lastnimi minljivimi očmi hotel ustvariti neminljivo digitalno podobo, mnogi smo tja v daljavo, v temno pregrinjalo, ki je zakrivalo Vzhod, usmerjali svoje čudežne škatlice, da bi minljivost trenutka ovekovečili za ne vem kdaj, verjetno nikoli.
Povsem na sredini najbolj vzhodnega mostu pa je stal par, objeta sta bila kot eno. Ne vem, kakšna je njuna zgodba, zato si jo bom, ja, izmislil.
Moški suhe postave je bil na toplo sobotno popoldne oblečen povsem zimsko, kapa mu je segala skoraj čez oči, zeblo ga je in ženska njegovega življenja, ga ni zmogla ogreti. Odkritega je imel ravno dovolj obraza, da sem videl, kako zelo rumen je, zlateničen kot sonce. V trenutku sem podoživel tiste pretresljive vaje v tretjem letniku.
Bili smo na gastroenterološki kliniki, vsi neizkušeni, vsi zeleni smo dobili bolnike in moj je bil rumen. Povsem rumen.
Imela sva lep pogovor, verjetno je vedel, da nimam pojma, kaj mu je, in mu moje zvedava vprašanja niso bila nadležna, morda je skozi mojo nevednost na nek način tudi sam zavestno pozabil, kaj nosi, kaj ga čaka doma in kaj ga čaka v življenju.
Holangiokarcinom ga je iztrgal iz objema žene in pet-, šestletnega sina čez deset dni.
Ne vem, ali je par, v katerem sem podoživel to, življenje streslo na podoben način - mene je.
Ne bo mi treba pogledati fotografije, ki v mojih očeh deluje sila povprečna; dramatičnost neba nikakor ne more orisati mojih občutij. Nekatere misli, spomini, občutki, asociacije, sinestezije so močnejše od kakršne koli podobe. 
In to me kot fotografa - ja! - pomirja.


Zato izkoristite vsak trenutek sonca v življenju. 

Popeljite nove dobre ljudi v življenje in prelepo Ljubljano. 

Za to so roke - vódite.

Otroštvo na Čopovi.

1 in 1.

2.

 1 in 1 in 2 (not two old)
 1 in 2 in 1.

3, <3 .="" p="">

In bodite dobri, lepi, hvaležni, ponižni, dobrohotni, sprejemajoči, vse v modernem svetu neuporabne stvari -
ker jabolko ne pade daleč. 

Pa potrpite, če vas oblegajo kot opice.
Si pa vzemite čas zase. Jaz si ga. Vržem po tleh vse in s pomočjo živeža naredim timelapse.
Ali pa vržem po tleh knjige in grem na pir, ki ga ne pijem.


Lovit nasmehe, fotke in pripovedi iz življenja drugih.

In lovit fokus.
Na mrežo pushanega šuma,

V iskanju primernega prostora za zasedanje Društva prijateljstva Skopje - Sevnica.

Jokes on the go. 

Uptodate-ing verjetno.

 Vsi drugačni, vsi z drugačnimi cilji, piri, pričakovanji. 

 Skopje.

Sevnica.

"Dej, da še tebe slikamo!"
(Canon, sva zmenjena?)
"Okej, ni problema."
Postaral sem se.


Ta mi bo ostala za ta večer, tako sem videl, tako sem jo hotel, tako dobil v aparat.


Zvezda danica.

Making of Najlepšemestonasvetu.

Gang of brothers.

Klasična klišejska kičasta v prav taki Stari Ljubljani.

Otroštvo.

Pod gradom.

Muzej na prostem.

Ta filing. Popelje me domov.

Filozofija iz poštnega nabiralnika.

Čakati.

Težave z osebnimi prostori.


Generacije. 

Poza.

Zgodbe z avtobusov - kaj vse me še čaka.

Zaostala darila kitajskih božičkov.

Tole gledam med tem, ko delam na tem, da nad izpitom naredim križ.
 

Takole poslušam glasbo - ponovno.

Intenzivne palačinke - zadnje.

Kontrola v vsej svoji mehkobi.

 O, ograja, pogrešal te bom.

Kmalu vas bom videl takole, mojih zadnjih sedem let.

In nisem faking dog walker, nimam tega miru za delat stvari sam.

Vsak klanček me takrat ubije. 

In se zavijem - sam, zavestno - v črnino misli.  

Ne znam funkcionirati sam.

Treba bo nazaj. 

Umiri se ... Z dolgo ekspozicijo sredi noči, če ne drugače.

Privošči si kontroliran kič.

In se zapleti z nastavitvami, ko lahko bi lahko slikal ljudi. Morda še bolje.

Hvala za dež.

Vzvratno? Ja, da vidiš, spoznaš, prideš na novo izhodišče

in nato naprej. Upajoč, da boš naletel na koga.

Ne postavljaj si tehničnih ovir - ti jih bodo drugi.

Težko je govoriti o tem, čeprav je to edino, kar poznam - lens flare na desni je na primer telo nevrona.
Ja, univerzitetnega življenja, faksa bo faking konec.


Dober dan, nov dan,
črne misli šle so stran.
Črne luže?

Naša ljubljena banka, naš sonček, naše sonce.

Sonce, ki name vpliva pozitivno. Da grem ven, se posušit težkega dežja, iskat motive.

In si pustiti, da me ne-ponesreči nekdo zmoti.
In ga celo ne zavrniti.

Lovec.

 Danilo.

Lepo je slišati robatost tolminsko-idrijskega dialekta.

In nisem se ustavil zaradi fotk, niti ne zaradi Kraljev ulice - skoraj sem jih pozabil -, ampak zato, ker samo nisem rekel ne. Tako preprosto je bilo.
Sem pa zadovoljen s fotkami.

Čisto premočno sonce za zimo. 

Barve spremenijo svet. Zato črnobela.

Več kot samo fotka od takrat naprej.

Stopiti na prste za selfi.

Nenameren long exposure portret 2. Po osmih letih - sladka magdalenica.

Stresenost stresnega trenutka, skrušen. 

Različnih višin, ampak dosti za pogovarjat.

Andreja me gleda, kako spim.

Marko, se vidva jutr.

Ljubljana, se vidva jutr.

Temačno Tomačevo. In luna,

M in A. In luna.

Postaja. In luna.

1.
Sama.

Lovimo minute.

In urice spanja - čim prej domov. 

Vedno pa je čas za fotko. 
Drevesa. In luna.

Sveti Florjan, Florjanska. In luna.
Zdaj pa tiho, da koga ne zbudim. 

Nisem. Ujel sem jo med sanjami.

Dobro jutro, orhideja.

Moja je leva, vedno pa sem si želel stanja, da bi uporabljal desno.

Prvi obiski.

Raziskovanje nepoznanim prostorov.

Predvsem linine sobe, hehe. 

V naslednjo sobo.

Dobro jutro.

Hvala, ker si me zbudil.
  
Sestrici in sestrica.

 Orhideje preživijo.

Počitnice.


Starejša in višja.

Rože so vedno hvaležen motiv. 

Obema skupaj in vsaki posebej hvala s to fotko, zame ima vse. 

Ročne spretnosti - Mama, kirurginja in gejmerka. 

Sevnica, bodi v cvetju. Čas je - 
 Liza, greva na vlak.

 Tu boš kupovala karte.

Ta gospa ti bo pomagala, ko boš na vlaku serijsko pozabljala denarnice,

 To kljuko boš prijela večkrat kot mojo roko.

 To panoramo boš gledala, ko boš z desne pričakovala vlak.

Tu boš odpirala dežnik za teh banalnih petdeset metrov in osemdeset razvlečenih sekund
  
S temi ljudmi si boš delila peron.

In takih fotk ne bo delal nihče drug. 

Z otroci na vlaku.

 "Kaj pa če ima ona ful več pojma o Hiši eksperimentov?"

 Boljše kot igrice na telefonu.

Mlajši 2 od 2krat2. 
Februar.

"Kok si vlka, ej!"


Podhod prihodnosti.

Črnabela marela in zebra,

Profilna.

Mimo vztrajnikov.

Jaz pa vedno nekje vmes.

Hvala bogu za družinske - to pomeni, da lahko fotkaš družino.
Se vidimo marca.

Dan za pomelo - za pomenek za pomoč.

In druge okrogline.

Vedno pripravljen na strel iz podhoda.

Soočenje.

Domov za vikend, zapiski za vest.

Težka debata, temna.

"Fajn bod, sej bo, sej znaš." 
Aha.

Januarja sem bil neveden - jaz ne morem pisati na zaslon.


Izpiti, čestitke, zapitki.

 Še vedno je zima.
 Ampak dež se ne da.

Mastna Čopova. Tako ali drugače.

Nedeljska izmena.

Pa srečno na izpitu!

Resničnost. Okoli nje.

Nedeljska večerna Ljubljana je migrantska Ljubljana.

Nov teden, nov mesec, nove zgodbe, novi izivi.
 
Drevesa kot na Madagaskarju.

 Zvečer v mestu - grejo na ženske, grejo na per?

Finiširam z učenjem, ja.

Ob petih le sova in jaz.

Izgubljno melanholiziran v prepletu podatkov, znanja, čustev, analiz, misli, lučk, temnih peg.

 Se bojim stopiti iz votline 22 - sobe, Catcha.

Ampak treba bo it. Na izpit.

Ta mavrica ni bila zame.

Roke, kaj delate z rokami?
Jaz živčen kopljem po nosu, do krvi (preteča perforacija pretina), pa za fotkanje, pa kuhanje, pa za gestikulacijo.
Hočem več.

 Zaključujem na dol. Ker sem down. 
Tudi ko govorimo, na koncu povedi, gremo z glasom navzdol,
ampak upam, da tole tule ne bo pika.

Hvala.

No comments: