Friday, February 05, 2016

januar

je zame prav poseben mesec. Poleg tega, da smo ga zamislili, oblikovali in določili za prvega v letu, je tudi mesec, v katerem ne praznujem rojstnega dne in je mesec, katerega ime mi, ko ga izgovorim, zveni kovinsko in monotono (avgust, marec ...). 

In letošnji januar mi bo v spominu ostal kot najdaljši mesec mojega življenja. 
Mesec, v katerem sem si raztegnil čas in si ga ogledoval mučno počasi, frejm za frejmom.
Mesec, v katerem sem doživel malo, a doživljal veliko.
Mesec, v katerem sem spoznal, da je treba poslušati svoje srce in ob nenehnem pehanju, izboljševanju, napredovanju, ki jih živimo, narediti korak vstran, stopiti s poti, po kateri stopam, ne da bi se tega sploh zavedel. Nikoli je nisem reflektiral, nikoli se nisem ustavil - ustavi se sredi avtoceste, daj! In ko vidiš, da dejansko živiš po premočrtni poti, začneš razmišljati. In uspeš štiridimenzionalnosti življenja odvzeti časovno komponento, pritisneš pavzo, izklopiš auto-play-next, razjahaš in se ozreš nazaj. 
Kako naprej?
Začrtana pot je dobro vidna a ne nastopaška, dobro uhojena a ne preobljudena, zahtevna a ne zahrbtna. "Na koncu" je okrepčevalnica, zbirališče, varen pristan, od koder ti iskreno sporočajo, da je to to.
Ja.
Obstajajo druge poti? Verjetno. Mislim, da smo ljudje preprosti, da si želimo nekaj, kar obstaja, da v tako zemeljskih, ne-nesmrtnih, človeških stvareh ne iščemo smisla intelektualistično, da racio kdaj odpove. Ne. Da preprosto ni uporabljen.
Ne vem, katero pot bi izbral. Morda pa je vse skupaj le refleks odvrnitve. Kot pri tistih, ki na volitvah obkrožijo proti-Janši. Zato, ker. Ampak vsaj volijo, sodelujejo, živijo. Bolje to, kot odtujen živeti v nihilističnem poznavanju Resnice.

To ni fotoblog.
To ni blog.
To je log, ladijski dnevnik, vrsta vnosov, za katere več nočem, da so kaj več kot to.
Namenjen je retrospektivi, načrtovanju novih plovb na podlagi izkušenj preteklih.
Želim si, da bi mi uspelo vsaj to.

Za tiste, ki se jim ne da skrolati in brati.



Kako začeti, ko si povsem out, lesen, ko ti ni nič jasno?

Z naravo.

Narava ne pobegne. 

 Pozira.

Je prijazna v svoji mogočnost.

In zanimiva v drobcenih vzorcih.

Vidim jo kot optimistično.

In naključno pravilno - lepa.
 

Na srečo sem človek - da jo lahko cenim na človeški način. 
Ampak to pomeni tudi druge ljudi.
Kako živeti z njimi in biti naraven, razumeti, sprejemati, ceniti različnost.?

Sence so privlačne. V njih vidimo sebe. So praselfiji. Vidimo jih, ko obrnemo hrbet soncu. Da le ne bo sonce obrnilo hrbta nam.

Najbolj grob sem do tistih, ki mi pomenijo največ.

 In preredko sem videl klop za dva, tri, štiri pare ritnic, oči, ušes, glasilk.

In prevečkrat korektno sledim nesmiselnim predpisom, pričakovanjem. Ne plešem niti, ko sem sam.

Tako nas vidijo od daleč.

Tako pa nas vidijo mi, ki so rodili pač ne tukaj. Ljudje, ki jih bomo obesili kot cunje. S tako vrvjo sploh ne rabimo kljukic. Te imamo za križe.

Les. Slovensko bogatstvo.
Zid. 

 In prav vsak, tudi najmanjši izmed nas je del njega.

Končno Ljubljana! 
Sevnica s svojim okoljem, naravo iz mene vleče romantično plat. Ljubljano, mesta, street pa doživljam kot eksistencialistični problem ujetosti človeka v kletko, ki si jo je zgradil sam.

Prazne uličice prvega januarja.

Znamo pa vsaj sobivati s temi blackandwhite kreaturami.

Ki s svojo naravnostjo poživijo strogo pravilnost, ki jo človek ljubi. 

Kar so dobri možje in žene pozabili po praznikih. 

Ja, re-cikliramo.

Rad sem nevidem med ljudmi.

Zato hodim na sprehode in jih lovim.

 Ali pa zaradi sprehodov hodim med ljudmi.  

Bela ovca. 

Tako boš v novem letu spal, kakor si boš postlal.

In jaz spim slabo.
Se pa ne smilim sam sebi. Pač greš in narediš kako novo stvar.



Zvezdne steze.

Mesto svetlečih luči in bežečih senc.

Pogum na drsališčeu med dostavniki.

Sneg ti pokaže, da tvoj pes ni bel. 

Ampak vidim, da nisem sam sam. Da si sam tudi ti.

On.

Ta tri dekleta. 

Ker smo sami skupaj, nam je lažje. 

Ko je na vrsti vlak, se bliža Sevnica - drugi motivi, občutki.

Vsa vas odseva v Savi. 

Sneg na Lisci.

Bela Ljubljana? Bela Sevnica!

Sneg + noč imata svojo moč. 

Čas za mačke.

In petrprevca.

Lepo je,

ko imaš družabnika. 

 Zasledujem dvojino.

In se ji ogibam.

Migranti.

Prostornost perona.

7. januar - Je suis Ribéry.

Samoobčudovanje.

Agorafobija cinematika.

Se vidimo.

Na sredini.

Jutranje Delo.
Da bi šel nazaj na print? Ne, berem tako, kot oni pišejo - eno besedilo in samo eno besedilu na enem zaslonu. 
Roka? 

""Draga, živ in zdrav sem, vse je v redu.""

Pred lovom.

Na črve mojega tipala.

Precej prometno.

Brez njih ne bi bilo praznikov.

Delo in njegovi derivati.

Phone face, face palm.

Hladno jutro.

Kavboja.

Zebra šal.

Mr Black and Ms White.

Adaptacija na svetlobo.

Vsak ima svoj tempo.

10 točk za gracioznost.

Na polno na klanec.

Dokaz zime.

Prostoročni chat.

Medmostovje.

Neskončna Ljubljanica.

Biciklist.

Opremljeni za hitrost upočasnjujemo druge.

Naslednja.

Bus spotting selfi.

Problemi z uravnovešenostjo.

Deževniki.

Kje je problem?

Zvesti spremljevalci.

In ostali nosači.

Okno v oknu.

Drevesa se tudi po smrti dvigajo v nebo.

Drugi sneg. 

Naj ostane jesen. 

Drevo v vodi. Pa še odsev.

Tako bi ju videla riba.

Hvalajda in matic.

Sama v centru v Centru.

Avtobusne postaje so vredne obiska. Ker so tam samo sami, 

Siva čaplja.

Gibanje on/off.

Escalator to heaven.

Druženje prepovedano!

Čistoča v protisvetlobi.

Sončnica.

Ljubljana - prestolnica nakupov


in turizma.

Med tem, ko nekateri tega ne poštekajo, pokešajo. Srečno pot.

Tavanje.

Marko, prav maš. Ljudje smo čevlji.

Redek prizor.

Svetle ulice.

Ljubljanska fauna.

Hvaležen, da sem jutranji tip.

Družina.

Small talk.

Tivoli kliče.

Kako obuti drsalke tutorial.


Tihožitje.

Tri generacije, tri pokrivala.

Učenje hoje 2.0.

Običajen družinski prepirček.

Dva čevlja velik gol.

Pred mamino intervencijo.

Še zadnji pogled. Naslednji dan so drsalci nasankali do mokrega.

Drax in

in Ruby.

Rubi in Drax.

Po Študentovski, preden bosta študenta.

Kam naprej?

Dol, med lučke.

Pogled nazaj. Zvezde > lučke.

Šuštarjevo naslonišče.


Umetnost nakupovanja daril.

Promet.

Ženske.

Kino četrtek - na zaslončku a skupaj.

Ali pa na plaaatnu.

A sam.

Panoravtobus.

Ljubljana, mesto duhov.

Oče in hči. Naj jima odnos ne razpade.

Šumí Ljubljanica, šumí canon.

Hvala bogu za telefone, lahko čakamo.
Hvala bogu za čakanje, lahko tekstamo, refrešamo, notifikejšnamo.

In se ne rabimo gledati, pozdravljati, poslušati.

Kaj, fotoaparat, človek, pogled?

Vikend brez interneta - nadrealistična izkušnja.

Teža sobotnih vrečk.

Otroštvo po ljubljansko.

Januar, adijo. Pozdravljena, februar.

Svež zrak - okno vabi.

Hvala.