Friday, May 20, 2011

še pomnite, tovariši?

Da se na tej strani nahaja blog?

Točno en mesec je od prejšnjega zapisa.
Opravičujem in zahvaljujem se vsem, ki ste si vzeli čas, kliknili na moj spletni dnevnik in razočarani stran zapustili. Nekateri le enkrat, nekateri vsak dan. 
Nisem mrtev, ne, hehe. Tudi fotoopreme nisem prodal. In še vedno fotografiram. 


In tudi blogati še nisem nehal, le vse skupaj postavljam v drugo obliko. Želim, da cel zapis govori zase, ker je posamezna fotka del celote. Ne premorem fotografij z zgodbo zato želim, da se zgodba ustvari, medtem ko se vi pomikate proti dnu strani.
In res me zanima, koliko od vas, ki bere te vrstice, bo dejansko prišlo do konca tega zapisa. Vem, fotk je veliko, a mislim, da se splača.

Na začetku pa vas vse skupaj povabim, da si pogledate video, v katerega sem zmetal skupaj fotke praznovanja abrahama svojih staršev.
Je malenkost dolgo, ampak je pa iz srca :)





Zjutraj, še pred šolo - engri brtc.

Nekateri pa imajo druge skrbi.

Kaj obleči ...

Pomlad je v polnem pogonu in resnično je greh, če se ne naužijemo tega sonca.
Igra ob bazenu. 

Blaž s svojim pirinim kruhom.


Neža, z Lino sta odšli na maturanca. En teden miru.


Pogovor.


Igra v bazenu.


Kozmetični salon.


Na žegen.


Priveski.


Hitro domov, šunko jest.


Gužva na cesti.


Z žegna.


Z žegna.
Predvsem pa SEVNICA.


Kar ostane, naj pojé zajček.


In ker je velika noč hud motilec kaloričnega vnosa hrane je najbolje trpinčenje prebavnega trakta končati še isti dan.
Gremo na Lisco!

Obvezne priprave pred začetkom sopihanja.


In že grizemo navzgor.


Gozdna svetloba.


Prav zavidam jim lep razgled.


Vleka.


Končno na cilju.


Prfekt vreme za igro.


Spokojno ob knjigi.


In že gremo nazaj v dolino.


To pomlad je res ogromno regrata.


Pravljica za lahko noč.


Prvomajske počitnice bi lahko izkoristil za učenje. Pa sva z Dašo raje odrinila na morje.
Motoristi na poti v Mirno Peč.


En.


Dva.


Trije.


Takle mamo. Se priporočam za čiščenje senzorja.


Malo hecanja z valovi.


Končalo se je še kar srečno, moker do popka, amarat suh!


Bučeče morje.


Orkanski veter.


Moj podpis.


Škarpe, škarpe, škarpe.


Liza rada pomaga pri čiščenju bazena.


Pri stari mami na obisku.


Glavna zvezda - muc.


Lenoba.


Pozer.


Vedno deluje tako malo zaskrbljena.


Medtem pa ata še vedno čisti.


Linije.


Luknja.


Okoli praznika vsepovsod plapolajo zastave.


Levo zgoraj - smeti pri f1.4 ...
Drugače pa ja, regrat.


Praznik, ponosni Slovenci.


Nove zavese, čeprav le senca njih.


Nekaj se svetlika v daljavi.


Jap, kres, ponos Boštanja.


In spet zastave.


Par uric kasneje, zbor za budnico.


Pogovor starejših.


Medtem ko otročad čaka v avtobusu.


Kar zgodaj je še ...


Vezanje kravate.


Pogovor.


Mlaj in budnica - to je prvi maj!

Korakanje.


Drva lepo v kotu.


Kavica, sladice in žganjice.

Prepihavanje.


Vzajemna pomoč.


Zvesta publika na oknih.

In balkonih.

Godbena panorama, ko se pije.


Znak za poravnavo v vrsto.


V družbi Maršala in njegovega spremstva.


Golaž obvezno.


Tihožitje.


Nadoknaditi je treba kakšno minuto.


Pred zadnjo postajo - nastopom na Lisci.


Mlada publika.


Šaljivci trobilci.


No in končno je bilo pihanja v pločevino konec. Čas za malo sprostitve in piknik. In seveda fotkanje. Tudi otrok.
Železničarki.


Morebitne poškodbe.


Močno škripajoče gugalnice nudijo obilo veselja.

Pogled.


Poganjanje.


V nebo!

No, pa še moja najljubša. Sem že kar malo pozabil, kako fino je fotkati otroke.



Praznovanje slovenstva se nadaljuje.

Posel kliče.


Žeja kliče.


Sladkorna pena kliče.


Poglejte, kaj nas čaka.


In res, nič dobrega.


Nič dobrega pa ni bilo tudi kakšen teden prej, ko je življenje izgubil izkušen padalec.


No, in vendar se je spet zvedrilo.

In spet dež.

Ki pa nekaterih ne ustavi.


Otročiček.


S svojo sestrico.


Panorama spremenljivega vremena tisti dan.


Dolžnost kliče.


Filmski večer.
Moj ata, socialistični kulak.

Pa še nekaj iz prestolnice.
Najlepši del Ljubljane. Tabor.


Če bi že moral živeti v Ljubljani, bi definitivno živel tu.


Prfekt igranje v parku.


Ujeta med stebroma. Ujeta v koraku.


Milo rečeno - patetično.


Rajska nedostopna klopca.


Lep dan, nikogar na balkonu.


En hiter avtoportret.


V nebo!


Vmes.


Odsluženo sedišče.


Dvignimo, morda jutri ne bo več denarja.


Sama.


V svetlobo.


Liza, en portret.


Ta mi je bolj všeč.


Obglavljenje v odmevih.


Nočna straža kapelice.


Edini bonsaj v Krškem.


Nova frizura.


In ogled predstave Čas moj. Izvedba brežiških gimnazijcev, res pohvalno, za dušo privezat, da na odru kričijo v tvojem imenu, res super občutek in vredno ogleda.


Pred predstavo. Jap, on je.


Po predstavi, oder.

Mnogo za počistiti.


Žiga Divjak, režiser.

Še en mlaj, res so fotogenični.


Mama.


Luči.


Luč.


Za konec pa še Aljaž. Kar nekaj časa bova ta mesec preživela skupaj v učilnici.


Dogajalo se je mnogo.
Hvala vsem, ki ste se prebili do konca te objave.
Točno en mesec je od prejšnjega zapisa.
Pred menoj je dosti učenja, se zna zgoditi, da hitro mine še kak mesec ...