Wednesday, March 30, 2011

drevesa, neostrina in jaz

Okoli mene se dogaja dosti stvari, a zdi se mi, kot da gre vse mimo mene. Tedni hitro minevajo, od ponedeljka do petka je le nekaj bolj ali manj neprespanih noči, popitih pirov in sprehodov na faks. Vikend je pa tako ali tako uradno krajši kot kateri koli ponedeljek.
In tako beži čas, od kolokvija do kolokvija, vaje so tako ali tako en sam absurd ... Ne bom presenečen, ko bo kar naenkrat sredina maja in se bo spet zasidrati med knjige. 
Ko tako pogledam, se mi zdi, da se je moje življenje skrčilo na učenje. Morala bi me zagrabiti panika.

Še dobro, da tu ali tam naredim kako fotko, pa čeprav zgolj za dokaz samemu sebi, da sem še vsaj malo normalen.

Ne zamerite, če rad fotkam drevesa in če so fotke neostre. Takšne so mi všeč.


Začnimo z maturantskim plesom.
Gužva.

Ja, še enkrat - gužva!

In se lepo odpravimo na Viktorje ... 

Na Viktorjih. 

Odhod domov z Viktorjev.

Tisto noč je bila luna bojda največja. 
Ampak kaj dosti svetlobe ni dala od sebe, tu je vse prispeval LCD.

No, tako je že bolje!

Sestrica je spekla tudi svojo prvo potico. 
Počasi se stara ...

Prvi pravi Nikon pri hiši.

Atrakcija na železniški postaji.

 Litija.

Zvezde. 

Drevesa parka Zvezda.

Edina komunikacija s parkom Zvezda.

V trgovino.

Dileme, dileme, dileme ... 

Ko prideš sredi noči domov, rahlo okajen, melanholično razpoložen, bi bil edini izhod okno.

Come to the dark side!

Na Jesenicah streljajo na f 5,6.

Čudovita praznina stare gomuljke.

Obdelovanje rodne grude.

Začetek drevesne obsesije.

Na vlaku je to edino, kar lahko počneš.

Okna.

Okno.

Mama in sestra.

Tudi bazen vidi ledrevesa.

Stari oreh. 

Veter. 

Čudovita vinjeta.

Najlepše drevo v Sevnici, brez dvoma.
Lipa na Glavnem trgu.

Še malo športa.
Med dvema ognjema.

 Pod lučjo.

Šut.

Ko si malenkost prekratek ...
Objektiv pa predolg.

Hut ps.

Hovhovhov.
Gremo domov.

Na poti domov še en voz.
Drevo je čisto slučajno v kadru ...

Čudovita sobota.

Ja, naša ulica je krasna.

Čisto pravo igrišče. 

No, vsaj niso neprestano pred televizijo.

Lizina cimra.

Preizkus navigacije.

Navigacija in palačinke.

Ličenje.

3/4 žensk s Florjanske 44 e.

V Ljubljani pa spet dež.
Gremo v spopad z njim.

Še Ljubljanica dobi nekakšne grde fleke, ko dežuje.

Splash.

 Deževnika.

In za konec, Vid.
Da je vsaj zaključek bloga lep.

5 comments:

malea said...

Iiiije,tam na fotki od Litije oz postaje je russell - ček.:) Kjut.:)

Pa prva mi je tut fajn, me kar spomni na mojega, maturantskega namreč, smo se tudi samo gužvali...:)

marcelmai said...

Tvoje fotke in zgodbe so poezija. Resno. Prav zavidam ti.

Tia_ said...

že neki časa spremljam tvoj blog, pa sm rekla, da ti tokrat pa še napišem - super napisano in poslikano, en čis poseben pristop... "lajkam" :)
lp

Lenart Senica said...

Hvala vsem trem za branje :)

Vido said...

like!
a ne pogrešaš počasi barv :)?