No, kot že napisano, po dvajseturni vožnji smo končno prispeli v Loches. Pričakalo nas je turobno vreme in bolj ali manj nasmejani obrazi. Sam sem na vodi čutil, da bo nekaj narobe. No, pa saj ni šlo narobe, samo malo sem bil presenečen, ko sem izvedel, da ne bom bival pri mojem lanskem korespondentu (fajn beseda, ane:). Ne, do mene je stopil popolnoma neznan fant, ki se je izkazal za IZREDNO zanimivo osebo z zanimivimi hobiji.
No, tako nekako izgleda Emile.

Ki živi v majhni majhni vasici, ki se imenuje:

Najbolj izmed vsega mi je bil všeč njihov način življenja. Pa ne mislim tega, da šola traja od osmih do petih. Ne, to mi ni prav nič všeč. Všeč mi je, kje živijo. Na prste ene roke bi lahko preštel, koliko novozgrajenih hiš sem opazil v tednu, ko sem bival tam.
Najbolj so mi všeč stare podeželske hiše, ki so preurejene za komfortno življenje. V taki sem svoj teden preživel tudi jaz.

In ena glavnih stvari, ki krepi to slovensko-francosko izmenjavo - LAŠKO.

Prvi dan smo si ogledali grad Chenonceau.
Vsi gradovi v tem delu Francije so služili kot letne rezidence za francoske kralje in ostalo plemstvo.
Tale gradić spodaj je zgrajen kot nekakšen most na enemu izmed številnih pritokov Loare, najdaljše francoske reke.
Vreme je bilo nadbedno, zao je aparat večino časa prebil v torbi.
Vsi gradovi v tem delu Francije so služili kot letne rezidence za francoske kralje in ostalo plemstvo.
Tale gradić spodaj je zgrajen kot nekakšen most na enemu izmed številnih pritokov Loare, najdaljše francoske reke.
Vreme je bilo nadbedno, zao je aparat večino časa prebil v torbi.

Krasen portal, katerega vrata pa so v današnjem času rahlo izgubila na funkcionalnosti - povprečna telesna višina se je znatno povečala.

V petih dneh, ko smo bivali v okolici Lochesa, smo se čisto vsak dan vozili z avtobusom. Kot da tistih 1600 kilometrov ni bilo dovolj.
No, tudi voznikoma je včasih začelo malo presedati.

Tole je profesorska posadka, ki jo gradijo dva francoska profesorja in profesorica in dve slovenski profesorici in profesor.

No, tole je pa kup Alfreda de Vignyja, po katerem se tudi imenuje gimnazija naših francoskih prijateljčkov.

Z vrha stolpa se lepo vidi, kako dolgočasno ravna je pokrajina=)

Predzadnji dan so nas zapeljali v Futuroscope. Nekakšen zabaviščni park, s številnimi 3D kini in drugimi atrakcijami. No, mi smo se raje zabavali kar sami.
Krneki.

Zadnjo dan je bil na vrsti obračun v fuzbalu in rokometu. Slovenci smo izgubili v nogometu oni v rokometu. Pravično.
Tako pa zgleda, če se ti nekdo dobesedno nasloni na rob fotke.

Mi smo pripeljali s seboj profesionalne maserke. Tudi to je pripomoglo, da so se nogometaši čim hitreje prelevili v nogometaše, in tako premagali žabarje.

In pa nasmeh naše carske profesorice, ko z zadovoljstvom na obrazu šteje dijake in ugotavlja, da nismo nobenega pozabili.

Ostaja mi še ogromno fotk, največ portretov, ki jih bom še mogoče objavil. Nikakor ne morem iz svoje kože, najraje imam portrete.
No, to je z moje strani vse, če pa si kdo želi izčrpnejše reportaže - Cy objavlja!
5 comments:
me veseli da si se meu lepo..
Fak lenč, bom kr začel šparat za široki kot, zdej sploh ne vem če bi dal še gor moje fotke, ko si tole tak fajn predstavu...
Super so, majster!
Anonimna, hvala.
Cy, jap, široki kot je čisto drugačen svet:)
tenks
Fino si tole spisu
Pa všeč mi je una k je un v fuzbaler gor...
WaUU!!! Sam to ste se mogl met pa res lepo, če že sam fotke pogledaš!!!
Post a Comment