FRANCIJA - drugi del

Ko sem danes zjutraj pogledal na računalo in videl vseh 200 fotk, se mi je malo obrnilo v želodcu. Ne samo, da me čaka dolgočasna obdelava, ob živce me je spravljalo tudi dejstvo, da bo treba določen odstotek fotk dati tudi na blog. V tem pa nisem dober. Najraje imam kratke in jedrnate objave z malo fotkami. Ampak sem stisnil zobe in poskusil.

No, kot že napisano, po dvajseturni vožnji smo končno prispeli v Loches. Pričakalo nas je turobno vreme in bolj ali manj nasmejani obrazi. Sam sem na vodi čutil, da bo nekaj narobe. No, pa saj ni šlo narobe, samo malo sem bil presenečen, ko sem izvedel, da ne bom bival pri mojem lanskem korespondentu (fajn beseda, ane:). Ne, do mene je stopil popolnoma neznan fant, ki se je izkazal za IZREDNO zanimivo osebo z zanimivimi hobiji.

No, tako nekako izgleda Emile.

Ki živi v majhni majhni vasici, ki se imenuje:

Najbolj izmed vsega mi je bil všeč njihov način življenja. Pa ne mislim tega, da šola traja od osmih do petih. Ne, to mi ni prav nič všeč. Všeč mi je, kje živijo. Na prste ene roke bi lahko preštel, koliko novozgrajenih hiš sem opazil v tednu, ko sem bival tam.
Najbolj so mi všeč stare podeželske hiše, ki so preurejene za komfortno življenje. V taki sem svoj teden preživel tudi jaz.

Notranjost. Meni je blazno všeč.

In ena glavnih stvari, ki krepi to slovensko-francosko izmenjavo - LAŠKO.

Prvi dan smo si ogledali grad Chenonceau.
Vsi gradovi v tem delu Francije so služili kot letne rezidence za francoske kralje in ostalo plemstvo.
Tale gradić spodaj je zgrajen kot nekakšen most na enemu izmed številnih pritokov Loare, najdaljše francoske reke.
Vreme je bilo nadbedno, zao je aparat večino časa prebil v torbi.

Krasen portal, katerega vrata pa so v današnjem času rahlo izgubila na funkcionalnosti - povprečna telesna višina se je znatno povečala.

Sej pravim, kič ...

Kič, ja.

V petih dneh, ko smo bivali v okolici Lochesa, smo se čisto vsak dan vozili z avtobusom. Kot da tistih 1600 kilometrov ni bilo dovolj.

No, tudi voznikoma je včasih začelo malo presedati.

Nekateri so bili kar naprej lačni ...

Tole je profesorska posadka, ki jo gradijo dva francoska profesorja in profesorica in dve slovenski profesorici in profesor.

Za kupovanje souvenirjev je bilo bore malo časa, vedno znova se nam je nekam mudilo.

No, tole je pa kup Alfreda de Vignyja, po katerem se tudi imenuje gimnazija naših francoskih prijateljčkov.

Mesto Loches je znano po svojem mogočnem gradu inu grajskih zaporih,

v katerih je bila med drugimi zaprta tudi Jean d'Arc - Ivana Orleanska.

Z vrha stolpa se lepo vidi, kako dolgočasno ravna je pokrajina=)

Tudi cerkev mi je bila zelo všeč.

Še posebej zaradi priložnosti za fotografiranje.

Predzadnji dan so nas zapeljali v Futuroscope. Nekakšen zabaviščni park, s številnimi 3D kini in drugimi atrakcijami. No, mi smo se raje zabavali kar sami.

Krneki.

Najbolj zanimiva fotka tistega dne.

Počasi, ma za gvišno staram se...
Ja, čisto beli lasje mi že rastejo.

Zadnjo dan je bil na vrsti obračun v fuzbalu in rokometu. Slovenci smo izgubili v nogometu oni v rokometu. Pravično.
Tako pa zgleda, če se ti nekdo dobesedno nasloni na rob fotke.

Mi smo pripeljali s seboj profesionalne maserke. Tudi to je pripomoglo, da so se nogometaši čim hitreje prelevili v nogometaše, in tako premagali žabarje.

Jap, naša profesorica je navdušena navijačica.

No, seveda je prišel tudi najtežji trenutek - slovo.
Pozdravit nas je prišel tudi ravnatelj.

Gasilska.

In pa nasmeh naše carske profesorice, ko z zadovoljstvom na obrazu šteje dijake in ugotavlja, da nismo nobenega pozabili.

Ostaja mi še ogromno fotk, največ portretov, ki jih bom še mogoče objavil. Nikakor ne morem iz svoje kože, najraje imam portrete.

No, to je z moje strani vse, če pa si kdo želi izčrpnejše reportaže - Cy objavlja!