Friday, April 25, 2008

FANTASTIČNO je


Da so tu dnevi, namenjeni počitku. Res je bilo noro zadnjih nekaj dni, preveč zame, za mojo dušo. Preprosto ni bilo časa zanjo. Ni bilo časa za
fotografijo, ni bilo časa za poezijo, ni bilo časa za glasbo.

Stanje obviselosti.


Edina muzika, ki sem jo imel v ušesih zadnje dni, je tista iz Briljantine. Pa saj je fajna, fino gre v uho, pozitivna, ampak ni to to. Bo treba nazaj na take komade. Muzika, ki te napolni, ki te, tudi če včasih ne razumeš besedila, obogati, ti zastavlja vprašanja in daje odgovore.

V iskanju Nečesa.


Prejšnji teden sem v trenutkih, ko mi je najbolj trgalo, ko je bil stres največji, ko so vsi okoli mene tekli, hiteli, šel v knjižnjico. Po Zlobca in Pavčka, mlajšega - Marka. Letos mineva petdeset let od njegovega rojstva, kmalu bo trideset let, odkar je samovoljno zapustil ta svet.
Kot je sam napisal, ga je bilo z vsako pesmijo manj. Tudi mene je vedno manj, tudi tebe je, vseh nas je vedno manj in manj. Kar dela razliko je le način, sredstvo, vzrok, zakaj nas je vedno manj. In Marko Pavček je naredil največ in najboljše, kar je lahko - na papir je izlil vse, svojo dušo, svoje telo, vsega se je prelil. S tem (si) je ustvaril neuničljiv spomenik - Pesem.

Sama.


Ko sem pred kakšnim tednom napovedal kratko pavzico, si nisem mogel misliti, da bo tako blagodejno vplivala na moj fotografski del duše. Povsem drugače je pogledati čez iskalo, ki ti je še nekaj časa nazaj služilo kot vsakdanji pogled na svet, rutina. To pa iskalo ne sme biti, iskalo je tisto okno, ki ga odpreš, ko ga potrebuješ, ko začutiš potrebo po udejanjenju čustev, občutkov, ki se nabirajo v tebi.
Nekaj takega sem občutil predvčerajšnjim s TO FOTKO.
Numb, Comfortably Numb.

Liza in jaz. Dvojni portret.

3 comments:

bloodi said...

a hudo, prva mi je nora!

vid said...

Zadnja fotka-dvojni portret, je vrhunska.
Bravo.

LP, V

Anže Vrabl said...

Ta prva je res super! Boljša kot ponavadi;)