Sunday, January 27, 2008

za Draxa

"Ja, malo sem pozabil na blog, priznam. Kesam se in obljubljam, da bom v bodoče boljši."

Če mu rečem Skoči!, on skoči.

Ta teden je imel dobre in slabe trenutke. Kot vsaka stvar. Na primer, kos pregrešno dobre torte povzroči, da brbončice doživijo orgazem, po drugi strani pa veš, da izgubljaš bitko s kalorijami. Ampak včasih je vredno.
No, ta teden si bom zapomnil po tem, da sem imel zelo malo (beri nič) časa za blog, fotografiranje in najdražjo. Za to je kriv nov urnik, ki nam nalaga večje število sedmih ur, in vaje za muzikal (k sreči mi ne bo treba nič peti, yesss!)

On je defininicija rdeče.

In kaj je bilo najboljšega v tem tednu?
HRVATI KAŽEJO, DA SO V ROKOMETU KLASA ZASE!!!

Na dobri poti do Mirnega fanta.

Monday, January 21, 2008

DANES

Kakšna je definicija sanjavosti?
Naša Ana.


Pogled sanjavosti

Če mi kdo napiše, da na magento vleče, bom poskrbel, da mu njegovi zobje ne bodo hvaležni.
Hec=)

Saturday, January 19, 2008

TEDEN

Ki se počasi izteka, je bil pester kot že dolgo ne. Ne bom lagal, če napišem, da se tolikokrat še nismo skregali. Ta teden je bil, hehe, napet kot struna, kar je čudno, saj se je končalo prvo ocenjevalno obdobje in naš razred je prvo polletje spet zaključil brez kakršnih koli NMS-jev (brez graj, popravcev ...) Spet smo 100% razred. Pfff.
Krneki, kakšna gimnazija je to, brez kolov? Brežiška ...

Veliko smo se prepirali, razlogi so bili najrazličnejši. Tudi reditelji so bili med njimi. Nepobrisana tabla je večji hudič kot je morda videti. Prav lep prepir se da pridelati iz tega:)

Tabla panning.

Kot vedno, je najbolje se ne vtikati v prepir. To je kristalno jasno Simonu. On si v ušesa vtakne slišalke svojega razbitega MP3-ja in postane nedovzeten za okolico. Čas prepira izkoristi v muzikalične namene:)
No, eni pač nismo tako nadarjeni glasbeniki, in zato raje vrtimo jezike.

Mjuzikolođi.

In kdo je general bitke proti profesorjem? Dame in gospodje, samo za vas, Tadej "Drax" Drakulić Rdeči I.
Ne, poba je res nadarjen, da te spravi ob živce. Nenehno išče malenkosti, ki bo morda lahko odprle novo bitko proti profesorjem. In jih tudi najde. Ko se vsi ostali vdamo v usodo in si z grenkobo v glasu govorimo Ne da se mi več, on še vedno vztraja.
Ne, naš rdečko je poglavje zase.

Herr General.

Naša šola je zanimiva šola. Deluje v prostorih nekdanjih samostanskih hlevov in ima dva obraza. Eden je ruševinasto arhaični, drugi pa neokusno moderen. In ne pašeta skupaj.
Prav tako je zanimivo, kako "pri nas" skrbijo za dijake. Šola je ZAKLENJENA, tako da med odmori na prostost vodi le skok skozi okno ali pa prilično samomorislki prehod skozi profesorski vhod, ki ga nenehno stražijo izšolane gorile.
Ne, ni nam lahko.
Imamo pa tudi kamere, ki ne delujejo. V to smo se lahko prepričali, ko so lani vdrli v našo Preljubo.
Lepo skrbijo za nas in nam dajejo vtis, da smo opazovani, da smo zvezde.

BigBrother in da haus.

Vselej pa vsi križi, muke in težave minejo, ko zadnjič odzvoni. Takrat je zvok šolskega zvonca najlepši in ne spominja na zaporniško sireno, tako kot pred kako uro biologije. Ne, ob 13:20, 14:10 ali pa ob 15:00 je vsega konec.
In vsi se zgrnemo proti izhodu, ki nam omogoči, da zapustimo kremplje naše Preljube in se ponovno infiltriramo v svet svobode, da vdihnemo svež zrak, da se zavedemo, da živimo v svobodni državi.
Ja, takrat je najlepše.

Adijo, GiB.

No, tako nekako zgledajo moji občutki preliti na medmrežje.
Gimnazija, ne glede na vse, kar sem zgoraj zapisal, ti priznam, da uživam. Najlepša leta bom pustil v mestu prašičjih sejmov in ni mi žal. Ni mi žal, ker sem spoznal zares dobre prijatelje. Prijetelje, ki te ne zajebejo. Hvala ti za to.
Tvoj Lenartek
Do nadalnjega.

Aja, pa z Lightroomom delam zdaj. Juhej! Rawshooter ostaja za tipične primere ...

Tuesday, January 15, 2008

BIOLOGIJA - vaje


Nikoli si nisem mislil, da bom pri eni izmed najbolj "pasjih" profesoric med uro lahko fotkal.

Biologija vaje - 6. in 7. ura, ko večina dijakov že zapusti zavetje grozljivih zidov prastare zgradbe bla bla bla ... Smo mi še vedno zaprti v eno izmed učilnic. In nič kaj dobrih namenov nimamo. Oboroženi s pincetami, škarjicami, skalpeli, noži, motorkami, pištolami, metalci ognja, tanki, letalonosilkami in ob vsej podpori zahodnega in vzhodnega bloka pričakujemo, da zvok zvonca naznani skorajšno bitko. Naši nasprotniki so nemočni. Ležijo v vrečji, rahlo zaudarjajo, ker je to zadnjič, ko bodo še ugledali prečudovito dnevno svetlobo.
Okej. Naj bo dosti bljuzenja.
Naslov vaje je bil 'Oko sesalca' z zgovornim podnaslovom 'Seciranje'. Končno so na plano prišle vse moje agresivne fantazije, lahko sem rezal, drgnil, mečkal, drobil, grizel nisem (ne maram svinjine, hehe)
No, in kar na lepem pride profesorica do mene in Tadeja in naju prosi, naj evidentirava dogajanje v učilnici s svojima profesionalnima fotofonoma. Sprva naju ponudba ni zanimala, ko pa je na mizo dobesedno vrgla šop evrski petstotakov, se nama je srce malo omehčalo. Tadej, ki ga, kot vemo vsi, denar ne zanima, je odgovornost prepustil meni, in tako sem se sam podal v nepredvidljive vode tovrstne fotografije.
Ker je bila naročnica zadovoljna, se je odločila povišati plačilo, obljubila mi je pa tudi, da imam maturo avtomatsko opravljeno, tako da vam tole objavo pišem iz svojega novega zasebnega letala, ki me pelje ... Ne, ne povem:)

No, ni bilo čisto tako, ampak rezultat je enak. (skoraj - nič €€€)

Fotke.
Narejene in obdelane z mojim novim SonyEricssonom k810i. Stari je odslužil, slava mu ...

Tadej je navajen delati s kapalko - ker ne nese ravno veliko alkohola, je primoran v tako vrsto kunzumiranja.


Veliiiko stekla je bilo na mizi.
Fleš je skoraj taprav in dela fajn, samo pri makru močno prežge.

Rafal je zanimiva zadeva; 8 posnetkov v sekundi ali dveh, med katerimi potem izbereš najprimernejšega.

Možna je tudi malenkostna kontrola DOF-a:)

Ah, ja:)

Monday, January 14, 2008

"FARBEN BLIND"

Ma, včasih mi zapaše, da grem na špancir, da malo pretegnem noge in obudim pljučne mešičke. Jap, včasih je treba pa čeprav si vzameš le slabo urco, čeprav te tiščijo čevlji, treba je!
In tako sem danes po dolgem času spet pomolil nos iz hiše. Hja, zima je minila in tu je sončeeek! Si nisem nikoli mislil, da ga imam tako rad, ampak že danes me je tekom pouka kar naprej prevevala misel na lepo vreme, ki kar vabi ven. Morda je tudi zato bila razredna ura taka, kot je bila - PESTRA!
No, seveda sem moral vzeti aparat s seboj, brez kakršnega koli namena, višjega cilja ali vizije. Vzel sem ga le zato, da sem imel kaj za počet.
Pa uril sem se v fotkanju neportretov, hehe. Ampak mi ne gre, zato vas ne bom preveč posiljeval s takimi dolgočasnostmi.

Kljub temu da mi fotkanje ne gre, sem naredil nekaj fotk. Čisto tako, za dokaz! Pa vse sem pustil v barvah. Čeravno zmedenih, BARVE SO!

Plochnick.

Cypressa.

O'Gruya.

Zdaj pa mi povejte - ali je moj monitor kaj "farben blind"?

Saturday, January 12, 2008

brez saksofona mu živeti ni

Imam sošolca. No, pravzaprav jih imam šest, ampak naj ima današnjo čast najbolj muzikalen med nami.
Simonček je na moji gimnaziji znan predvsem po svoji višini. Je eden višjih in na prvi pogled najbolj 'štorasti', ampak ko ga vidiš, kako preigrava pri fuzbalu, pomisliš, da ima tri noge.
No, kaj še počne tale fantek? Malo pecari sošolke, jim krade šale, nerazumljivo šobi ustnice, zamuja in klepeta.

Kaj je najbolje, kar sem dobil od njega v dveh letih in pol dremanja pri francoščini? Ska. Trenutno mojo najljubšo zvrst, ki ji od časa do časa pozornost predvajalnika glasbe odščipnejo Pink Floyd in Dire Straits.
No, ne samo, da mi je predstavil ska, ne, je tudi frontman banda, ki igra omenjeno zvrst. Fiiiini so za poslušat.

Fotke so nastale med glavnim odmorom, 15 minut je dovolj, da koncentracija uspešno pade in ni več tiste začetne vznesenosti in zagnanosti=)

Kufr.

Jezičkanje.

Diagonal'ca.

Od spodaj - tako ga vidimo, velikana.

Prsti.
f/5.6?!?!

Najbolj jebačka v seriji.

85ka ima svoj čar, ja.

Najljubša.

Kakšne se vam zdijo fotke? Ni bilo idej za kaj res inovativnega, pa se mi vseeno zdi, da so dovolj raznolike. Kaj pa ti praviš?

P.S.: Naravna svetloba, mwa!

Thursday, January 10, 2008

NAJBOLJ UTRGAN PORTRET

Včeraj sem se dobil z Danom v želji, da bi nekaj pofotkala. Dobila sva se na parkierplatzu pred Maxijem. Med čakanjem na Manjo, ki nama je kasneje pozirala, mi je povedal nekaj o fleših, proženju, moči in teh zadevah. Osvetlevanje me že dalj časa zanima, ampak po včerajšnji izkušnji sem se odločil, da zaenkrat ne kompliciram s svetlobo.
Zakaj? Ne vem, sem preveč nepotrpežljiv, da bi vsak fleš postavljal, nastavljal, spreminjal jakost in te zadeve. Preprosto je prezahtevno. Vem, da se da s primerno osvetlitvijo narediti fotko, o kateri lahko le sanjam, ampak zaenkrat naj osvetljevanje počaka.

Fotke niso uspele, kar sem nekako pričakoval:) Bo pa drugič bolje, ko bo malo manj vlažno, malo bolj svetlo in predvsem topleje, hehe.

Na koncu sem naredil še nekaj fotk brez vsak doosvetlitve, gorele so le hladne neonke in vžigalnik.
Mešanje temperatur svetlobe je ena taka hecna zadeva:)
Naj živi naravna svetloba!

Light my fire!

Ah, ja, barve so taka hecna zadeva ...

Monday, January 07, 2008

DANES JE DAN


Ko imata dve veliki osebi rojstni dan. Zmagoviti Jelinčič Plemeniti in moja malenkost. Zgleda, da smo tisti, ki smo rojeni na 7.1. kar veliki egoti. Vsaj sam sem. Pa mi gre včasih na živce, ni fajn, ko ne morem iz svoje kože.

Jeba ja, ja, in velik del k temu mojem velikem egu je prispeval moj blog. Ja, sam zase sem mikrozvezda, hehe.
Blek.

Danes je (rojstnemu dnevu navkljub) čisto normalen dan. Vseeno se je bilo treba dokaj zgodaj zbuditi in oditi v šolo. Čisto nič drugače se ne počutim zdaj, ko sem uradno še eno leto starejši in sem še malo oplemenitil svoj EMŠO.

Lahko bi naredil dolgo analizo in pregled dogodkov, ki so se mi mojem Sweet Sixsteen letu zgodili in dogajali. Pa ne bom, ker sem len Lenart.

Ne bom gledal naprej ne nazaj - živim za ta trenutek.

Pa dobro, nekaj pa bom le napisal. Leto je bilo izjemno.
Hobi, v katerega sem zaljubljen, je prekrasno zapolnil moje življenje.
Kupil sem aparat, ki sem si ga želel, in imam vse, kar rabim.
Včasih mi manjka le tisto, hm, saj veste - ideja, inspiracija ...

Vas zanima, kako izgleda prah na tipalu na f/1.4?

Imam punco, ki jo imam srčno rad in ki mi stoji ob strani. Ne predstavljam si več vsakdanjika brez nje, SMS-a pred spanjem, popoldanskega klepetanja.
Živim v oblakih, zaradi ljubezni tako rekoč lebdim nad tlemi.

Najraj te mam - sploh lase.

Kot sem z grenkobo na obrazu opazil, sneg je odšel iz naših krajev. Pa tako ga imam rad. V užitek mi je gledati kosme, ki padajo z neba. Iz neznaske višine na tla priletijo s tako lahkotnostjo.
Ljubim zimo.

Zakaj je zima vsako leto krajša?

Imam cilje za prihodnost? Ja, nekaj jih imam res, predvsem v smeri fotografije. Nekoč si želim imeti samostojno fotografsko razstavo, na katero bi povabil vse, ki sem vas spoznal na medmrežju. Res je hecen občutek, ko v kakšni reviji vidiš fotko nekoga, ki ga poznaš.
Za osemnajsti rojstni dan si nameravam kupiti ... Ne, ne bom povedal, je pa kar magično.
Vsaj zame, amaterskega fotografa.

Upam, da vas Canon in jaz čim večkrat razveseliva s kako YES fotko.

Bom potegnil črto? Ne, ne znam pisati, da bi izpadlo dovolj pompozno.
Raje bom napisal, da mi je v veselje, da sem del dveh velikih subkultur - fotografske in blogerske. Užitek mi je soustvarjati to, ta delček interneta.

P.S.: Leto ima 365 dni in danes je tole točno 365. objava. Na zdravje!
P.S.2: Zaljubljen sem v bokeh=)

Thursday, January 03, 2008

TRIJE


A kaj trije? Portreti.

O čem bo govora danes? O ničemer. Trenutno se ne čutim sposobnega, da bi pisal o čemer koli, pa vseeno "objavim novo objavo". Zakaj? Ja, ne vem, nekje globoko v sebi si zatrjujem, pfff, saj moj blog je foto-blog, naj fotke govorijo! Ampak vedno znova prihajam do spoznanja, da tako metanje peska v oči samemu sebi le niža vrednost mojega bloga.
Moj blog je kar naenkrat postal le nek relativno dobro obiskan kotiček v širnem medmrežju, kjer lahko objavljam male prasice z egopumpaškim učinkom - FOTOGRAFIJE.
Mnogo je bilo objav, kjer nisem imel kaj povedati, izkoristil sem jih le za prikaz bolj ali manj uspelih fotk. In to mi zadostuje.
Ne zadostuje pa definiciji bloga. Blog naj bi bil spletni dnevnik, mesto, kjer bodisi izlijemo svoja bolj ali manj globoka čustva na internet, bodisi povemo lastno mnenje o določeni stvari. V vsakem primeru mora imeti glavo in rep. Z uvodom bralca uvedemo v temo, v jedru si lahko privoščimo skok v posredno povezano problematiko, v zaključku pa se vrnemo na začetek, povežemo vse niti skupaj in naredimo vozelj.
Kakor koli.

Nekako sem ujet med blog, foto-blog in štancanje fotk.
Kaj počnem jaz? Fotkam.
In kaj vam imam pokazati tokrat?

Tri fotke. Brez repa in glave.

Prva je iz naše razstave. Ravno danes jo je nadomestila druga, tako da, moje fotke ne visijo več, šmrc, šmrc :(
Druga je fotka mojega dobrega prijatelja. Dolgo časa nazaj je imel blog, a je obupal. Za letos imava nekaj malih norih idej, ki bodo, če jih bova uresničila, super kul.
Tretja fotka pa je verjetno najbolj gledljiva fotka mene. Naredila jo je pa Andreja.


17mm - 1DmkIIn (Hvala, Blaž:)
Eden mojih ljubših portretov.


Nik, mičkeno filozofa je v njem.
Ne preveč:)

Jaz, samo za bralce Lenynovih Misli, ki to več niso.
Foto: Andreja Hlastan

Aja, B-side sem pognal v ponovni zagon.

Tuesday, January 01, 2008

AAAAAAAAAAAAAAA, ljudje!

Ker se mi ob prebiranju blogov in drugih internetnih sredstev za prikaz sentimentalnih izlivov širnemu svetu skoraj milo storilo, si ne morem kaj, da bi se tudi sam ozr v preteklost.
Oziranje v preteklost je hecna zadeva. Saj je fajn pa vse to, ampak pretiravati pa spet ni dobro.
Enkrat se mi je to naredilo in še danes ne morem več slišati točno določene skladbe točno določenega izvajalca. No, saj je super komad, fajn gre v uho ... Pravzaprav ga brez problema poslušam, kadar je kdo zraven. Ampak kadar sem sam, takrat pa buh-ne-dej, da mi v uho prijadra ta mila melodija. Občutek je nekako takšen kot v tistem prizoru tistega filma, ko Winsletova Kate vsa premočena in z prestrašenim izrazom na obrazu gleda Capriovega DiLeonarda, kako se drži za ograjo ladje, za njim pa se blešči signalizatorska pirotehnika. Ja, ladja se potaplja in vse gre k vragu. Takrat me prime, da bi potočil solzo.

To je ta prizor

Zadnjič sem sklenil, da si bom vsak večer, ko bom legel v posteljo in zapr oči, predvajal nepozabljivi My Heart Will Go On iz filma, ki sem ga zgoraj omenil. Hja, priznam, da me je presunilo, in tako sem moral pesem prekiniti že na dobri tretjini. Bal sem se kakšnega čustvenega izlivaj
Hja, sem pač čustven človek in ni me sram.
No, malo smo skrenili s poti in se oddaljili od bistva, ki bi ga rad preko tipkovnice, routerja, sedmih palčkov in ne vem koliko kablovja prelil na svetovni splet.
Hotel sem napisati, da pretirano čustvovanje ni nujno najboljše. S tem pokažemo, da nismo dorasli situaciji, da ne vemo kaj bi in včasih tudi, da se nam vsa kolesca ne vrte v pravo smer. (to je sicer relativno, ane, Drakulić, ampak ne bomo danes o tem)

Torej, pa naredimo to, česar nisem hotel.
Ozrl se bom v leto,
  • ki se ne bo nikoli več vrnilo,
  • v katerem se počutim starejšega bolj zrelega,
  • ki je prineslo nekaj novega,
  • ki si ga bomo s solzo v očesu, toplino v srcu in luknjo v denarnici za vedno spominjali.
Em, ja. Tako to je.
  • Nobeno leto se ne bo nikoli več vrnilo; lahko pa izzumimo napravo za ukrivitev časa in blablabla ...
  • zaenkrat je tako, da ima vsak človek pravico, da ima vsako leto rojstni dan, in s tem da se postara še za eno leto. Tako pač vsako leto naš EMŠO pridobi na vrednosti. Tega, kako zrelega se pa nekdo počuti pa ne bi komentiral. Hehe, nisem dovolj zrel za take komentarje.
  • Vsako leto prinese nekaj novega. V še tako dolgočasnem in pasivnem letu bo 99% prišel v konematografe kak ducat novih filmov, na radiih pa se bo vrtelo malo turbo morje še bolj turbo komadov. Če pa nimaš denarja za vstopnico za kino ali pa za radio, ki lovi FM frekvence, pa imaš zagotovo internet pa si potegni dol kaj novega, ane?
  • Vsako leto bo nekaj pustilo grenak priokus. Letos je bil to ziher Toše. Tisti dan, ko sem izvedel to vest, pouk ni potekal več enako. Še celo profesorica za matematiko ni več tako strogo gledala.
    Vsako leto prinese nekaj lepega, nekaj, česar se bomo spominjali s "toplino v srcu". Če ne drugega pa deci kuhanega vina.
    Vsako leto naredi luknjo v denarnici. Ampak letos je to še bolj smotrno navesti, ko potegnemo črto. Nenazadnje, inflacija je bila ubijalska ...

Torej, kaj si želim v letu 2008? Hm, na to vprašanje že včeraj nisem vedel odgovora, ko me je moja predraga presenetila s tem.
Morda, da bi se manj nerviral z brezveznostmi? Ja, mogoče.
Pa en zunanji disk si želim.
Pa da bi čim prej spet videl eno dobro fuzbal tekmo. Vsaj tako dobro kot je bila tista - Chelsea vs. Aston Villa.

Homo Sapiens

Kaj jaz vam želim?
Čim več takih trenutkov vznesenosti nad močjo lastnega razuma, kot je prikazano na zgornji fotki.

Razmišljat je fino.
Ampak ne o takih brezveznostih kot so iztekajoča se leta ...