portret

Po dokaj dolgi pavzi sem spet malo bolj resno prijel za aparat. Kaj je bil razlog za pavzo, pravzaprav ne vem. Raje sem torbo z opremo za nekaj dni, tednov, v bistvu slab mesec postavil v kot. Raje za en čas prekinem s fotkanjem, kot pa da le-to postane rutina.
Ne maram rutine. Če je potek skoraj vsakega dneva v tednu rutinski, fotkanje ne bo!
Zakaj je vse skupaj postalo rutinsko? Hja, ne vem natanko ... Nekako ne iščem več novih motivov, kot sem to počel včasih. Mogoče se bojim, da s fotkami ne bom zadovoljen, in zato raje pustim, da gre mimo mene, in tako ostanem brez fotke, brez novega motiva, brez nove izkušnje. Nekako ostanem na istem mestu.

Vseeno pa ohranjam en motiv, ki ga zlahka ne pustim, da mi zbeži.
Portret.
Portret je bil, je in bo ostal moja najljubša zvrst.

Sivine ...

Kaj tako ljubim pri portretih?
Tiste iskrice v očeh ...

Kaj pa vi mislite? Katera je vaša najljubša zvrst?

P.S.: Vljudno vabljeni, da si na strani naše foto-sekcije preberete nekaj besed o meni. Klik.