Wednesday, June 06, 2007

TEGOBE ODRAŠČANJA ali 'odsvetujem branje vsem, ki iščete jedrnatost'


VSEM
NEZAINETERESIRANIM BRANJE TOPLO ODSVETUJEM.
avtor


Odraščanje. Hm, kaj je to? Je to obdobje, v katerem se fantje spremenimo v Moške in dekleta v Ženske? Ali pa je odraščanje le izgovor, da se moramo zresniti? Ne vem. In me tudi ne zanima.
Danes ne.

No, poskusil bom nekaj napisati o odraščanju. Fotografskem.

Močno upam, da sem sam že vstopil v to fazo, da sem naredil korak proti resnosti in konstantnosti. Ne trdim, se bom nekega dne zbudil, vzel aparat v roke, nastavil zaslonko čas, enkrat pomeril, sprožil in fotografija bo popolna. Ne, najverjetneje ne bo nikoli tako, tega ne potrebujem. Potrebujem neko oporno točko, oprimek, ki mi bo omogočal jasno presojo o svojih fotografijah. Zdaj, po domače povedano, nimam pojma, katera fotka je dobra, okusna, prebavljiva in smiselna in katera ni.

PRIMI VODO, ČE ZMOREŠ


Jebiga, vse je treba poskusiti. Ker baje da prvič ni greh. No, torej mi je oproščeno, če malo skrenem s poti. Le da se potem vrnem. Kaj pa če se nekoč ne bi? Skrenil bi s poti in, namesto da bi se vrnil k čredi, se obrnil za tristošestdeset stopinj (kotnih) in nadaljeval v neznano. A bi šlo tako? Močno domim. Čreda ti nudi varno zavetje, lahko sesaš mleko navadne smrtnosti, te vodi... Ampak si omejen. Ker ima vsaka čreda svoje norme sprejemljivosti, meje dopustnega, in tolerančnostne pragove okusnosti.
Ako se odločiš nadaljevati po stranpoteh, moraš vedeti, da si sam. Sam za vse. Samotarstvo ti daje proste roke in te hkrati omejuje. Moraš tvegati. Včasih se izteče dobro, v večini primerov pa ne. Kurc, tak je.

RE-FLEKSIBILNOST

Kaj ima to veze z odraščanjem? Ja no, pomojem ima.
Hipotetično.
Imel sem obdobje, ko sem delal hiper šumeče fotografije. Ne vem zakaj, ampak bile so mi všeč. Šum jim je dal nek žmohtno mehkobo in neestetsko robatost hkrati. In sem dal fotografijo na ogled v razne spletne galerije. Redkim je bila tehnika vključno s šumom všeč, nekaterih šumenje ni motilo in so ga enostavno odmislili, večini pa je šel efekt visoke ISO vrednosti blazno v nos. Razumljivo. Kdo pa bi šel uporabljat ISO 3200, če pa lahko uporabim ISO 640 in tak čas, da fotografija ne bo stresena? Kdo? Jaz... No, odnehal sem. ISO poredko prestavim čez 800 in ne izživljam se več toliko.
Sem odrastel?
Sem se nehal zajebavati?
Ste to hoteli?
Ja, zdaj delam všečne, nešumeče fotkice. In me pohvalijo. Priden sem.
Kje je finta, keč, ukaaana?
Tukaj >>> Predpostavljam, da bom čez par let delal še manj šumeče fotke. In potem bom nekega dne nalepil v galerijo eno tako, tašumečo. Skurcali me bodo. Češ, kaj se grem... Pa da se delam norca iz Canonovih noiseless senzorjev... Pa ta ko dobro da mi je že šlo...
To me čaka.

JEM SVETLOBO - SVETLOBI RAZKROJ

Torej, kaj mi je storiti?
Nič.
Pač ne bom odrastel.


Pa vi?

7 comments:

bloodi said...

zelo dobro napisano čista 10 :))

Žiga Gričnik said...

Ker imam nikona ne bom nikoli odrasel.... Drugače pa dobro razmišljanje

lenyn said...

Žiga, daj no:) Nikona ne dajem v nič, ampak se samo rad norčujem iz kenona, ki ima kao najmanj šumeče senzorje:P

Žiga Gričnik said...

:)

Dan said...

Fotka RE-FLEKSIBILNOST je bomba. Bravo!

Sicer pa..... ti sam fotkaj, ;)

CyMaN said...

Super!
Ni kaj za dodati.

lenyn said...

Hvala. Dan, to itak:)