Monday, June 25, 2007

adijo

En mesec miru imate.
EN MESEC!

Izkoristite ga. Pametno.



Jaz bom čakal. Na avgust.


hmm,

š

Sunday, June 24, 2007

serija ROKE - zadnjič

Evo.

To so moje roke.
One delajo ta blog.

grafoskopiranje-avtoportretura



Hvala.

Saturday, June 23, 2007

serija ROKE - petič

Zelo čudno se počutim.
Nekaj mi manjka.

Roka? Mogoče.
Hja...


Roki in prežganost

Zajebal sem.
Sem vedel. (druga vrstica)


Ah, saj bo bolje.

Friday, June 22, 2007

serija ROKE - četrtič

Konec šole.
Zadnji dan.
Organiziram ritualni zažig spričeval. Pride kdo?

Užuljilo me je.

Roke, to so roke.

Oprostite. Spet.

Thursday, June 21, 2007

serija ROKE - tretjič

Dan.
Tipičen dan.
Vroče ko pes.
Vegetiram.

Fotka pa... Ne vredna omembe.
Dejan Jerončič, profesor za glasbo.
Kontrabas.
Diagonala.
ŠUM.

Rok'ca.

Življenje je...
Ali ga pa ni.

Wednesday, June 20, 2007

serija ROKE - drugič

Dober dan.
Kako ste?
Sonce me je opeklo.
Ostalo je super.


Ena prvih fotk, narejenih s 85mm. Veliko, veliko zamegljenosti, malo ostrih predelov.
Min dof manijak, kaj hočem.

Na sliki so sošolčeve. Roke.

Male roke? Niti ne...


khmnasmehkhm

Tuesday, June 19, 2007

serija ROKE - prvič

Ja, roke.
Eden izmed pomembnejših delov telesa.
Mini serija.

Ta teden še potrpite, potem pa boste imeli več kot en mesec mir. Juhej.


Prvič. Koncertna. Neklasična.

Kakšna se vam zdi?

Serija bo čisto kratka, primerna za vso družino, brez znakov nasilja ali spolnih aktov.

Že vnaprej HVALA za ovacije.

Monday, June 18, 2007

OČI

Za te oči živim.

Pa še za...
Hmm...
Eh...
Ne...
Ja...
Ne ve...
Ali pač?

Kaj si rekel?


Pozna kdo Ha-dva-es-o-štiri? Menart...

Sunday, June 17, 2007

s kolesom

Hitro je padla ideja.
Messenger, par stavkov in sva šla.

Cilj, ki sva si ga zadala, je bil 'malce' preveč opimističen, ampak vseeno sva se imela fajn.

Jebeš.

prva pavza - izmučen ko prasec

tukaj je en norc uletel v kader

pijača, seveda

malo abstrakta

nazaj grede sva užgala kar po hosti

jap, kar šel je
moja zračnica žal ni zdržala

Razpoloženje je še vedno na psu.

Da vam mater j*bem.

Saturday, June 16, 2007

adijo pamet

Kurc vas gleda.

SPIZDI!


Pizda.

sošolci

Pizda, bližajo se počitnice. Vroče je.

Kaj bom počel med počitnicami? Najprej bom en mesec delal. Brez interneta, telefona in podobne mašinerije. Tudi brez fotoaparata. Treba se bo malo odpočiti od vsega, od vsej f*karij, ki so me dnevno, tedensko in mesečno živcirale. Drug mesec bo minil, kakor bo naneslo.
Bomo videli. Držite pesti...


No, pa saj ne rečem, da imam te štiri modele, katerih fotografije bom vključil v ta post, neznansko rad, ampak pomenijo mi veliko. Vsak dan sem z njimi v šoli, vsak dan sem z njihove strani deležen kake nizke, vsak dan se ukvarjajo z mojim prenapihnjenim egom. Ničesar jim ne zavidam.
No, tako se samo reče... Hmm... ? Ja, bo.


Primož Cigler
Ta vikend bo menda modificiral svojo 350ko. Da bo lahko delal še boljše astro fotografije. Baje moraš biti za to zvrst fotografije neznansko spreten in podkovan v fiziki. On to vsekakor je. In tudi uspeva mu.
Zakaj ga bom pogrešal? Ker se mu od časa do časa prav prijetno strga, hmm, detajlov vam ne bi razkrival, vsekakor pa je takrat v pogonu veliko obraznih mišic. Pa pomaga tudi rad.
Aja, pa vedno posodi kak objektiv. Pa filmarja mi je dal na posodo.

Tale je iz postojnske jame.

Na tej je tak piflarček.

Fotkamo - jaz s 85ko, on s 50ko. Pokrite imamo vse kadre.


Simon Šoln (Veliki)
Kaj počne v tem trenutku? Hmm, najbrž se pripravlja na špil, ki ga ima danes s svojim bendom. Zadnje čase je čisto v glasbi. Hmm, malo mu škodi, ampak ne preveč - še vedno je pravi veseljak. Zase pravi, da je lepo vzgojen (anekdoto na to temo je potreno povedati v živo). Dolgoletno igranje saksofona mu je znatno izmaličilo usta, tako da je še bolj smešen.
Zakaj ga bom pogrešal? Ker je fajn. Pogrešal bom najine debate, ki jih šepetaje prakticirava pri dolgočasnejših predmetih. Pogrešal bom njegov (ne)smisel za humor.
Pogrešal bom njegovo polomljeno hojo, hehe.
prehitrozrastelpress
Po telovadbi.

Njegov bend - Spleš d tojlet

Meče ga iz kadra. Vedno.


Lovro Milič

Car. No, moj someščan, to pove dosti.
Nanj se lahko zanesem, povem mu lahko vse in on tega ne bo izblebetal naprej. Pa ne zato, ker je tako zaupanja vreden, ampak je preprosto pozabljiv. No, najpomembnejše si zapomni...
Britje mu gre na živce, zato včasih spominja na jetija. Ampak ni panike.
Zakaj ga bom pogrešal? Ker mi včkrat posodi tistih par centov, ki mi zmanjkajo za avtobus ali pa sladoled. Ali pa kavo z mleko. Pa tudi kaka limonada. Pogrešal ga bom, ker se povsem drugače odziva na svet okoli sebe. Na tiste stvari, ki mene totalno znervirajo, se on odziva jebivetrovsko, če že ne malo ignorantno. In obratno.
Ma, fajn je. Se vidi, da je Sevničan!

Ena jebačka - za njegovo ženo :P

No, takole ga popači 18-55 (ki mi ga posoja Primož)

Pa še ena resna. V ozadju se Šoln pogovarja po mobitelu.

Tadej Drakulić

Drax.
Letos se je čisto spremenil. No, o tem ne bi pisal na svojem blogu, ampak... Hehe, dijaki in dijakinje 2.b že vedo.
Vedno mi posodi evro ali dva. No, v tem trenutku sem mu jih dolžan okoli 50...
Pa vsak večer me klikne na messengerju in napiše: 'KAJZEJ'...
Včasih je kul, večkrat je tečen. No, ni tečen, ampak meni gre na živce.
Ampak brez njega naš razred ne bi bil enak.
Zakaj ga bom pogrešal? Ne bom ga. Še en mesec bom moral preživeti z njim - delat greva.
Jao...

Ponosno poziranje ob projeciranju njegove slike.

Poskusni zajček - testiranje 16-35L v Mixi v LJ

Včasih deluje zamišljen. Ampak ni.


Enkrat bodo pa sošolke...

Friday, June 15, 2007

kakšen vikend se mi obeta


No, končno bom poslikal en film. Občutljivost bo kar mesarska. Ilford Delta 3200. Ja, podnevi ne bo nič fotkanja, ako ne bom zaprl zaslonke do mere, kjer mi difrakcija in skoraj neskončna globinska ostrina popolnoma vzameta voljo do fotografiranja.

Ne verjamem, da bo kaj uspelo, a filing je taprav.

Pa še 50mm. Dejansko 50mm. Njam.

Thursday, June 14, 2007

natočimo si čistega vina

Ja, šolsko leto 06/07 se počasi in mukoma izteka. Kako je bilo.
Zajebal sem. Odpovedal. Zatajil. Stisnil rep med noge. Pogorel. Totalno.

Šola. Ena sama zajebancija. Nič od nič. No, bili so svetli trenutki, ampak res so bili le trenutki. Prekratki. Zajebal sem

Medčloveški odnosi. Preden kar koli napišem... 2.b Gimnazije Brežice, skesanega srca se vam opravičujem, da ste morali prenašati moje nezrelo vedenje. Oprosti. Vsak posebaj.
No, kaj je bilo narobe? Vse. Od začetka do konca. Od banalnih izmenjav besed z ljudmi, ki jih sploh ne poznam, preko kao resnih debat, do... Ja, tistih stvari. Postal sem strašno egocentričen, pravi mali egoistek. Jebeš. Pa sem si večkrat rekel, da tako pač ne gre več naprej.
Pa še vedno ignoriram.
Pa še vedno sarkastično žalim.
Pa še vedno odbijam.
Koga? V veliki večini svoje sošolke in sošolke. So pa tudi drugi.
Hmm, socializacija? Čas bo, ja...

Prva runda


Ena redkih stvari, ki me je pozitivno zaznamovala to leto, je Fotografija.
Uživam v tem.
Pa čeprav sem vrgel stran slabih 2000 Evrov.
Pa čeprav mi pobere skoraj ves prosti in neprosti čas.
Pa čeprav se tudi zaradi nje neznansko nerviram.
SUPER JE. Početi to, kar te veseli.

Hvala vsem, ki me spodbujate na moji poti, še posebej (1), (2), (3), (4), (5) in (6).
Vstavi, kogar želiš. Samo šest jih je pravih.

X

Wednesday, June 13, 2007

danes - sreda

Je en čuden dan.
Iz pekla do raja. V vseh možnih ponovitvah.

Povzetek:
Zjutraj je svetloba najtežja.
Wannabe umetnik/filozof/skuliranec hoče mir.
Kako težko je odpreti usta. Ko je potrebno.
Obrazne mišice delajo čudeže.
Rad imam ena na ena.
Življenje zna včasih res grozno udariti. Tam kjer ni potrebno. (ne govorim zase)

Čudna sreda. Na črno vleče...


ena arhivska - prazna


Hvala ti za nasmeh. Pomaga.

Tuesday, June 12, 2007

nasmeh

Madonca, kako ti lahko nasmeh polepša dan.
Morda tudi že vnaprej zavožene počitnice?





Danes brez fotke.

Monday, June 11, 2007

harmonika

Ja.
Tri fotke.
Nič drugega.

čakati
prikrasti se

igrati


S harmoniko...
???

Sunday, June 10, 2007

koncert

Absolventov Glasbene šole Sevnica.
Krneki.
Par lušnih komadov, večinoma tehnična podrkavanja.
Nihče od nastopajočih se ni znal prikloniti.

Ah, ta mladina...


Klavir čaka.

Stoli in koncertni list prav tako.

Moj bratranec - prvi na vrsti. Najboljši. Potem bi lahko šel domov.

Moja sestra - čakala na svoj trenutek.

Otroci smo seveda tiho polušali.

Tine Bec - na 1/320 so bili prsti zamazani.

Flavta - grafika bolj kot ne.

Skrata, luč je bila v p*zdi. Ne znam.

??

Saturday, June 09, 2007

veselje

Liza malo drugače.

Samo fotka.


?

kompozicijske motnje (II)

Zakaj bi vedno delali vse po pravilih. Včasih je fino grešiti.
Dokler ne pride v navado..




Friday, June 08, 2007

težave spletnih galerij

Eno ozko usmerjeno razmišljanje.

Z globalizacijo in digitalizacijo se marsikaj spreminja. Računalniki vladajo našim življenjem, pomagajo nam priti na svet in pomagajo nam ga zapustiti. Ne moremo več brez njega.

Z digitalizacijo fotografije je le-ta postala dostopna. Popolnoma. Rabiš le 200€ in že lahko kupiš malega kompakta (nasveti pri Mattu - nekje na sredini), ki ti kot začetniku popolnoma zadošča. Fotke pretočiš na domače računalo in že lahko občuduješ motive vseh vrst, oblik, barv, velikosti...
Nato, nekje po 1500, te zagrabi. Fotkanje. Nelegalno si priskrbiš program za obdelavo, najraje fotošop, in začneš 'obdelovati'. Šopaš kontraste in nabijaš saturacijo. "Madona, dobr zgleda," si rečeš, in ker hočeš svoja 'dela' pokazati svetu, jih začneš lepiti na svoj blog. In deležen si komentarjev ala "Odlično!", "Bravo!"...

Nato poiščeš ali pa naletiš na spletno galerijo.
Rečeš si: "Nobl, tle mi bojo pa še ocene dajal!" In začneš z objavami. In ocene niso dobre. Pošlješ v k*rac tiste ta najbolj pametne, ampak ne odnehaš. Takoj po izteku časa med dvema objavama dodaš novo fotko. In spet in spet...

Kaj je tukaj problem?
Problem niso ocene, temveč preveliko število fotografij. In dobrih in slabih. Seveda pa so slabše bolj moteče.
Slovenske galerije so se tako znašle pred problemom. Kako hkrati zmanjšati količino fotografij in izboljšati kvaliteto obenem. Hm, trd oreh, ni kaj.

V začetku septembra prejšnjega leta se je vodstvo Slo-Foto.net odločilo za radikalno potezo. Uvedba Čakalnice je bila nujna, saj je kvaliteta drastično padla, kar je posledica velikega števila novih članov, in dopustov, ki prinesejo ležernost, puščobo in seveda SONČNE ZAHODE!!!
Ampak. Deluje polovično. Presežki so vedno bili, so in bodo vedno opaženi in nagrajeni, kaj pa tiste (pod)povprečne fotkice? Čakalnica ločuje seme od plevela, toda mnogo fotografij je tako prikrajšanih za oglede in predvsem komentarje. Slednji nas učijo in nam dajo neko vsaj približno objektivno oceno našega dela. Sam sem se vsega, kar danes vem o fotografiji, naučil preko foruma in komentarjev. Tako pa fotografije ostajajo nekomentirane in avtor nima predstave o dejanski kvaliteti narejenega.
Posledica je, da avtorji objavljajo in objavljajo, ostajajo brez komentarjev, nadgrajevanje znanja tako ne poteka. In vedno bodo ostali na tem, za galerijo nezadostnem, kakovostnem nivoju. In fotografije se bodo le kopičile. Dokler ne crkne aparat. Potem bo obupal.

Tudi na e-Fotografija.si so prisotne podobne težave. Število fotografij, ki se tekom dneva objavljajo, je ogromno in nepregledljivo. Fotografija se obdrži na prvi strani galerije pol dneva, dobro, če imaš srečo, en dan. Nato iginejo na drugo stran in neopazno na tretjo in tako naprej. V pol dneva pa je skoraj nemogoče dobiti konstruktiven in relavanten komentar in kritiko. Fotografije tako ostajajo nekomentirane in posledično avtor nima nič od objave. Ne ocen ne nasvetov. In spet se kopičijo tehnično in vsebinsko neuspele fotografije. Začaran krog.
Včeraj pa so uvedli novo pravilo. Namesto 48 ur je potrebno sedaj počakati 72 ur med dvema objavama. Na prvi pogled minimalna sprememba, ampak razlika je očitna. Fotografij je bistveno manj, zato dalj časa ostanejo na prvi strani in so skoraj zagotovo pokomentirane.
Opazno bolje.

Zakaj vse to pišem? Ker je preprosto postalo nevzdržno. Galerije rastejo in sistem se poskuša prilagajati. In se mora.

Vaše mnenje, izkušnje?



P.S.: Photo.net - ena sama velika galerija. Bo tudi pri nas postala fotografija tako popularna in razširjena, da bo potrebno poseči po galerijah takega tipa?

Thursday, June 07, 2007

Wednesday, June 06, 2007

TEGOBE ODRAŠČANJA ali 'odsvetujem branje vsem, ki iščete jedrnatost'


VSEM
NEZAINETERESIRANIM BRANJE TOPLO ODSVETUJEM.
avtor


Odraščanje. Hm, kaj je to? Je to obdobje, v katerem se fantje spremenimo v Moške in dekleta v Ženske? Ali pa je odraščanje le izgovor, da se moramo zresniti? Ne vem. In me tudi ne zanima.
Danes ne.

No, poskusil bom nekaj napisati o odraščanju. Fotografskem.

Močno upam, da sem sam že vstopil v to fazo, da sem naredil korak proti resnosti in konstantnosti. Ne trdim, se bom nekega dne zbudil, vzel aparat v roke, nastavil zaslonko čas, enkrat pomeril, sprožil in fotografija bo popolna. Ne, najverjetneje ne bo nikoli tako, tega ne potrebujem. Potrebujem neko oporno točko, oprimek, ki mi bo omogočal jasno presojo o svojih fotografijah. Zdaj, po domače povedano, nimam pojma, katera fotka je dobra, okusna, prebavljiva in smiselna in katera ni.

PRIMI VODO, ČE ZMOREŠ


Jebiga, vse je treba poskusiti. Ker baje da prvič ni greh. No, torej mi je oproščeno, če malo skrenem s poti. Le da se potem vrnem. Kaj pa če se nekoč ne bi? Skrenil bi s poti in, namesto da bi se vrnil k čredi, se obrnil za tristošestdeset stopinj (kotnih) in nadaljeval v neznano. A bi šlo tako? Močno domim. Čreda ti nudi varno zavetje, lahko sesaš mleko navadne smrtnosti, te vodi... Ampak si omejen. Ker ima vsaka čreda svoje norme sprejemljivosti, meje dopustnega, in tolerančnostne pragove okusnosti.
Ako se odločiš nadaljevati po stranpoteh, moraš vedeti, da si sam. Sam za vse. Samotarstvo ti daje proste roke in te hkrati omejuje. Moraš tvegati. Včasih se izteče dobro, v večini primerov pa ne. Kurc, tak je.

RE-FLEKSIBILNOST

Kaj ima to veze z odraščanjem? Ja no, pomojem ima.
Hipotetično.
Imel sem obdobje, ko sem delal hiper šumeče fotografije. Ne vem zakaj, ampak bile so mi všeč. Šum jim je dal nek žmohtno mehkobo in neestetsko robatost hkrati. In sem dal fotografijo na ogled v razne spletne galerije. Redkim je bila tehnika vključno s šumom všeč, nekaterih šumenje ni motilo in so ga enostavno odmislili, večini pa je šel efekt visoke ISO vrednosti blazno v nos. Razumljivo. Kdo pa bi šel uporabljat ISO 3200, če pa lahko uporabim ISO 640 in tak čas, da fotografija ne bo stresena? Kdo? Jaz... No, odnehal sem. ISO poredko prestavim čez 800 in ne izživljam se več toliko.
Sem odrastel?
Sem se nehal zajebavati?
Ste to hoteli?
Ja, zdaj delam všečne, nešumeče fotkice. In me pohvalijo. Priden sem.
Kje je finta, keč, ukaaana?
Tukaj >>> Predpostavljam, da bom čez par let delal še manj šumeče fotke. In potem bom nekega dne nalepil v galerijo eno tako, tašumečo. Skurcali me bodo. Češ, kaj se grem... Pa da se delam norca iz Canonovih noiseless senzorjev... Pa ta ko dobro da mi je že šlo...
To me čaka.

JEM SVETLOBO - SVETLOBI RAZKROJ

Torej, kaj mi je storiti?
Nič.
Pač ne bom odrastel.


Pa vi?

Tuesday, June 05, 2007

še en dan

No, pa gre počasi k hudiču še en dan. Do konca šole jih je le še (?)...
Do takrat bo potrebno pridobiti še (?) ocen, potrebno bo še (?) ur prebiti za knjigami, potrebno bo...
Šola je fajn - RAD HODIM V ŠOLO.




Ampak fotkam še raje.

en malo mlajši mulc

Kakšno je vreme pri vas?

Monday, June 04, 2007

ljubim ponedeljke

Dober dan, Slovenija in svet!

Že dolgo nisem napisal nič pametnega. Pa bi rad. Verjamem, da bi to radi tudi vi, ki redno berete moj blog. Vem, ni vas veliko, ampak vesel sem, da obstajate.

Torej, ponedeljek. Dan za razdevičenje novega delavnega tedna. Po jutru se dan pozna, in če to velja tudi za ponedeljek, bo ta teden dober!

Super je. Vse.

Prva stvar - ŠOLA
Totalno umirjen dan. Nič sekiranja. No, malo ga je bilo, tako, ravno prav.
Super je, ker je matura.
Ker smo isti dan v eni sami učilnici. To je meni super. Namreč, sem Lenart in sem bolj lene narave, zato mi migracije niso najbolj pri srcu. Raje sem ves dan v eni učilnici, tako da lahko odmore izkoristim za spanec, ki mi ga kronično primanjkuje. Je pa jebeno, saj smo nastanjeni v učilnici, ki je najbolj odročna. Drugo nadstropje, sovražim te.

Matura ima še eno pozitivno stran. Šola je med glavnim odmorom odklenjena, in tako lahko odidemo v Jazz na kavico in eno rundo taroka. Ja, lahko ste razbrali, ponavadi smo zaklenjeni. Kot prašiči, recimo. No, najbrž se prekleto vodstvo naše šole boji, da bi se ne okužili, mi, bodoči intelektualci. My ass, ja.

Kaj je še bilo fino v šoli... Hm, ja, angleščino sem pisal štiri. Pričakoval sem polom, apokalipso, povrnitev v prah... Sploh ker sem napisal, da je madamme Tussaud delala v tovarni voska. WTF?! hehehe, se zgodi.

Kaj pa mi je totalno polepšalo ponedeljek?
Na kratko, Mjujev post. Super je. Pa nova podoba njegovega bloga tudi. Bolj pozitivna. Zalo vpliva name.

No, pa da vam pokažem še eno fotkico. Mogoče ste jo že videli pa nič ne de.

mulc

Otroci so tako lušni za fotkat.

Lep pozdrav do prihodnjič,
Lenart Senica - Fotograf, iluzionistična bomba

hehehe