Friday, May 25, 2007

EMMM ali kako sem za nekaj prekrasnih uric pozabil kaj je žalost

"Dobro jutro, Lenart... " No, budilka me ni zbudila tako nežno. Pravzaprav me ni zbudila, ker vsako jutro pade z nočne omarice in se razleti na prafaktorje. No, budilka je moj mobilni, vsa čast mu, ki je prestal že OGROMNO takih padcev, lahko bi rekel, da je redno karamboliran.
Se zbudil, umil, oblekel, odšel na vlak in v šolo.

ŠOLA. V petek. Prav sitno je, ko, sedeč v vroči, soparni učilnici, ki je polna bodočih intelektualcev, pogledaš ven, kjer vse kipi od zelene v vseh odtenkih, ko vidiš stare mame, ki se šetajo z nakupovalnimi vrečkami in imajo ČAS, pravzaprav ga imajo toliko, to je povzetek citata mojega sošolca, da bi le-ta sošolec v tem času že obogatel in mu ne bi bilo treba več delati. Kot da zdaj kaj dela...
Huh!

Sitno je tudi, ko ti profesorica za nemščino reče, da si z novo pričesko podoben sestri.
ČAKTE MAL, FOLK! JS SM SE ŠOU POSTRIŽT, DA NE BI MEL ČUPE KO BABA, ZEJ PA TO?!
Po enem neumnem nasmešku, ki je pokazal, da moji zbje niso neverjetno bleščeče beli, so se strasti umirile in spet sem lahko spal naprej.

Sledila slovenščina, ali po domače VESELE URICE. Spet ogromno govorili, nič naredili. Žal je tako... Al' pa tud' ne.

Nato pride na vrsto matematika in tresenje. Pa ne zaradi mraza, mimogrede, v učilnici je bilo peklensko, ampak zaradi strahu. Da, prav ste prebrali, tudi jaz, nadvse cenjeni, nadarjeni in sposobni Lenart Senica, se bojim. S tem so se verjetno razblinile sanje tisočev mladih nadebudnežev, katerim sem vzor. haha! Bojim se spraševanja, to je to.

Biologija ni omembe vredna. Ker je bedna.

Glavni odmor in Železnikova klop. No, saj ni važno.

Zgodovina in blablabla.

ŠPORTNA VZGOJA. To sem čakal cel dan. Čeprav nisem dober športnik. Čeprav mi ni prijetno, ko se potim. Čeprav se s profesorjem ne razumeme najbolje. In ravno profesor bi jo bil danes, natančneje ob tričetrt na dvanajsto, skoraj skupil. Spet je bil kriv moj superiorni odbojkarski servis. Žoga, ki je letela s polno hitrostjo, je glavo dotičnega profesorja zgrešila za ducat centimetrov. Naj povem, da sem na tak način že fasal en opomin. Takrat je žoga zadela nesojeni cilj...
Nato fuzbal (en gol sem dal!), tuš in Pivnica (uradno Bresce Pub, kar sem zvedel šele letos pa sem prejšnje leto tam pustil doberšnji del moje borne zoisove štipendije)
Laško, požirek domače slivovke. Nato peš na postajo. Spet sem zašvical kot človekov najboljši prijatelj.

Skratka, normalen petek, ane? Ne. Cel dan sem se počutil odlično, kar ne morem reči za petke preteklih mesecev. In razlika je očitna! Res. Kot nov sem.

ZDAJ PA K RESNIM TEMAM...
Ker vem, da moj blog obiskuje ogromno osebkov, ki sovražijo moje fotografije, danes objavljam kar TRI. haha
Nastale včeraj. Enkrat zvečer, ko zalivam travo. Jaz, cev, 20ka + 85ka, voda in večerno sonce. Njam.

cew

woda

woda+trawa
To mi deli!!!

1 comment:

CyMaN said...

Wow, zadnji dve sliki sta zakon!

No, fajn da je malo popustil pesimizem. Boš vidu, bo bolš ;)