Sunday, May 20, 2007

170. POST ali četrti Abraham se nezadržno bliža

Okej, drage moje, to je le priprava na 200. post. Da vidimo, če še znam kaj napisati.

Dober dan, moje ime je Lenart Senica, sem fotograf. Slab, a vendarle. Zakaj slab fotograf, preberite tukaj. Tako nekako bi se predstavil določeni skupini ljudi. Zakaj določeni? Ker sem pezde. Nimam jajc, da bi vsem glasno razlagal, da fotografiram. Ja, prav ste prebrali, včasih se fotografije, hobija, ki mi jemlje vedno več časa, denarja in vida, sramujem. Zakaj? Ker sem pezde. Določeni skupini ljudi raje povem, da igram rokomet, pa čeprav nisem v rokometu dosegel NIČESAR. No, tudi v fotografiji nisem, ampak za razliko od rokometa, sem s svojim delom v fotografiji zadovoljen. Nekaterim raje povem, da igram saksofon. Da, igram ga, če niste vedeli, ampak sem v igranju še slabši kot v rokometu. Pri fotografiji me navdušuje moj napredek, ki je, roko na srce, velik, pri igranju saksofona pa imam občutek, da zdaj, po končani nižji glasbeni šoli, igram slabše kot na začetku le-te. Ali pa le jaz ne opazim napredka? Utopija…

Torej, situacija je takšna. Poskušam sedeti na več stolčkih hkrati. Resda sem bolj zajetne postave in moja zadnjična hlebca ne gresta zlahka v vsak stol, ampak to ni to. Druga poved drugega odstavka je metafora. Resnična. Rad bi bil dober v več stvareh, a tako ne gre. Ne moreš scati v tri pisoarje naenkrat, no, nekje sem bral, da bi se dalo to z hitrim operativnim posegom realizirati, ampak nekako medicini ne zaupam več, prav tako kot ona ne zaupa meni.

Torej, kaj storiti. Poscati celo stranišče ali dodobra napolniti le en pisoar? Ne glede na vse, odločil se bom za prvo možnost. Zakaj? Ker sem pezde. Brez rokometa bi izgubil skupino ljudi, ki jih zanima rokomet, prav tako z glasbo in fotografijo. Ne bi rad stavil vsega na eno področje, ker je kvota za uspeh sila neugodna in nezanesljiva. Uspeh. Uspeh? Kaj mislim z besedo uspeh? Ja, veste kako je, fino bi bilo imeti kako razstavo, mogoče kak foto sešn težak par objektivov, naslonico Vogue… Ne, to zame ni uspeh. To so dosežki. Uspeh je, ko v neki stvari najdeš nekaj, da te zapolnjuje. V fotografiji mene navdušuje in prevzema mistika, estetika, malo manj tehnika.

Fotografija je na prvi pogled popolnoma individualna in samotarska dejavnost (če odmislimo vizažistke, vse vrste asistentov in scenografov…), toda vedno je potreben nekdo, ki tvoje delo kritično, nepristransko a subjektivno ovrednoti. Tega mi, avtorji, v večini primerov nismo sposobni, ker poznamo predzgodbo in okoliščine, ki se vežejo na določeno fotografijo. Rabimo kritika širokih razgledov, ki je dal skozi tisoče fotografij vseh zvrsti in stilov. Tukaj spletne galerije odpovejo. Vsak se spozna na vse in vsak ima prav. Zato si želim spoznati čim več fotografov, ki mislijo podobno ali pa povsem drugače kot jaz. Spoznati. Osebno. Virtualizacija je lahko blazno neprijetna.

Torej, sem Lenart Senica, uriniram v tri različne pisoarje hkrati in sem totalno izgubljen. Aja, pa fotkam tudi, tako rožice pa sončne zahode. (ja, fotka je moja)
Prekleti digital…


Jutri sledijo fotke z enega mini sešna. Z mojim najljubšim modelom. Da ne boste rekli, da samo nergam...

3 comments:

Mju said...

Do 3 vrstice sem se prebil, potli sem pa rekel, lenyn ne ha srat

OLKI said...

Aaaaaaaaaaah ta naša mladina, ki jo bolj zanima kolikokrat, kot pa kako!!! ;-)

hehe

Drax said...

Sej ni govoril o sranju ampak o scanju...