Thursday, May 31, 2007

matematika

Ko se štirje asi spravimo učiti matematiko.

prvi

drugi

tretji

čips, seveda

Wednesday, May 30, 2007

Tuesday, May 29, 2007

česnje

Dobre so, ne?

treba jih je malce ovlažiti

ene na krožniku, druge na pultu

peclji so na f/1.8 tako seksi

mmm

Monday, May 28, 2007

vračanje k naravi

Najprej KLIK na blog mojega sošolca, krivca za moje navdušenje nad fotografijo. Zelo lepo je napisal.
Ko boste prebrali, berite dalje moj blog. Se nekako navezuje.

Sam ne prenesem daljše prekinitve. Teden brez aparata? Ne bo šlo. Ne vem kako bom brez njega zdržal dober mesec med poletnimi počitnicami.
Premalo odločen sem odločen in prešibak, da bi zdržal.

Poiščem drugo alternativo. Grem v gozd. V tišino. V naravo. Kjer slišim le šelestenje korešenj v lahnem vetru, šumenje listja pod nogami, oddaljeno ptičje petje in pridušen zvok zaklopa. V gozdu sem neomejen. Navkljub vsem drevesom, ki zastirajo pot svetlobi, se počutim lahkotnega.
Fotografiram za dušo. Kot vedno. Toda v gozdu še posebno.
In fotografiram. Zeleno. V kateri te ljubim.

GOZD


Sunday, May 27, 2007

nekaj o portretih otrok

Ne bi rad preveč dolgovezil. Preprosto mi je fajn slikat otroke. Zakaj? Ker imajo lepe oči in čisto kožo. Ker je fotografiranje otrok izziv.
Težko jih je ujeti, saj so ponavadi vedno v gibanju. Še težje je kadrirati, da sta obe očesi ostri. Na voljo imam pol centimetra Raje vržem stran pet posnetkov, kot pa zaprem zaslonko. Preprosto me navdušuje bokeh, ki z zapiranjem zaslonke izgublja na mehkobi.
Največji izziv pa mi je ujeti iskrico v očesu. To da ponavadi piko na i.

ljubim bokeh

vragolije

čistost pogleda - diskretnost ambienta
iskrici - moja min dof sestrična


otroci...

malo bolj normalne fotke

Niso nevemkaj, ampak meni so všeč.
Še posebej, ker ni bil uporabljen fleš, niti za dosvetljevanje. Čeprav sem ga imel prvič v življenju na razpolago. hehe...



Zato ljubim 85ko.

Ena stara mama

Med molitvijo

Birmanka

My mother goes min DOF!

Ajd, mogoče sledi nekaj o otroških portretih...

Saturday, May 26, 2007

BIRMA ali kako sem se zabaval na račun nikonašev

Ja, mala je imela danes birmo. Praznik. Tako za njo, kot zame in mojo 20ko+grip+85ko. Spet sem lahko fotkal na iso3200. Ampak. Bil sem 'omejen', ker sta uradna fotografa hotela ves maneverski prostor. Ok, razumem.
Fino se mi je zdelo, ker sta bila nikonaša. Pa saj ne rečem, da jih ne maram, samo hecno mi je, ker morajo vedno delat s flešem. Hehe.


drkanje po gumbkih pred začetkom
samo da pali

drug proti drugemu

nisem bil edini rdečkar - 5d+grip+24-70

hja, nikon, kajpada

Friday, May 25, 2007

EMMM ali kako sem za nekaj prekrasnih uric pozabil kaj je žalost

"Dobro jutro, Lenart... " No, budilka me ni zbudila tako nežno. Pravzaprav me ni zbudila, ker vsako jutro pade z nočne omarice in se razleti na prafaktorje. No, budilka je moj mobilni, vsa čast mu, ki je prestal že OGROMNO takih padcev, lahko bi rekel, da je redno karamboliran.
Se zbudil, umil, oblekel, odšel na vlak in v šolo.

ŠOLA. V petek. Prav sitno je, ko, sedeč v vroči, soparni učilnici, ki je polna bodočih intelektualcev, pogledaš ven, kjer vse kipi od zelene v vseh odtenkih, ko vidiš stare mame, ki se šetajo z nakupovalnimi vrečkami in imajo ČAS, pravzaprav ga imajo toliko, to je povzetek citata mojega sošolca, da bi le-ta sošolec v tem času že obogatel in mu ne bi bilo treba več delati. Kot da zdaj kaj dela...
Huh!

Sitno je tudi, ko ti profesorica za nemščino reče, da si z novo pričesko podoben sestri.
ČAKTE MAL, FOLK! JS SM SE ŠOU POSTRIŽT, DA NE BI MEL ČUPE KO BABA, ZEJ PA TO?!
Po enem neumnem nasmešku, ki je pokazal, da moji zbje niso neverjetno bleščeče beli, so se strasti umirile in spet sem lahko spal naprej.

Sledila slovenščina, ali po domače VESELE URICE. Spet ogromno govorili, nič naredili. Žal je tako... Al' pa tud' ne.

Nato pride na vrsto matematika in tresenje. Pa ne zaradi mraza, mimogrede, v učilnici je bilo peklensko, ampak zaradi strahu. Da, prav ste prebrali, tudi jaz, nadvse cenjeni, nadarjeni in sposobni Lenart Senica, se bojim. S tem so se verjetno razblinile sanje tisočev mladih nadebudnežev, katerim sem vzor. haha! Bojim se spraševanja, to je to.

Biologija ni omembe vredna. Ker je bedna.

Glavni odmor in Železnikova klop. No, saj ni važno.

Zgodovina in blablabla.

ŠPORTNA VZGOJA. To sem čakal cel dan. Čeprav nisem dober športnik. Čeprav mi ni prijetno, ko se potim. Čeprav se s profesorjem ne razumeme najbolje. In ravno profesor bi jo bil danes, natančneje ob tričetrt na dvanajsto, skoraj skupil. Spet je bil kriv moj superiorni odbojkarski servis. Žoga, ki je letela s polno hitrostjo, je glavo dotičnega profesorja zgrešila za ducat centimetrov. Naj povem, da sem na tak način že fasal en opomin. Takrat je žoga zadela nesojeni cilj...
Nato fuzbal (en gol sem dal!), tuš in Pivnica (uradno Bresce Pub, kar sem zvedel šele letos pa sem prejšnje leto tam pustil doberšnji del moje borne zoisove štipendije)
Laško, požirek domače slivovke. Nato peš na postajo. Spet sem zašvical kot človekov najboljši prijatelj.

Skratka, normalen petek, ane? Ne. Cel dan sem se počutil odlično, kar ne morem reči za petke preteklih mesecev. In razlika je očitna! Res. Kot nov sem.

ZDAJ PA K RESNIM TEMAM...
Ker vem, da moj blog obiskuje ogromno osebkov, ki sovražijo moje fotografije, danes objavljam kar TRI. haha
Nastale včeraj. Enkrat zvečer, ko zalivam travo. Jaz, cev, 20ka + 85ka, voda in večerno sonce. Njam.

cew

woda

woda+trawa
To mi deli!!!

Thursday, May 24, 2007

em, za 'redne' bralce, bi lahko rekel

104


10000 obiskov. Različnih obiskovalcev. Kao. Unique IP. Ki se pri večini vseskozi spreminja. Hvala lepa. No, za pumpanje ega je dobro.

No, da vas vidim. Kdo mi je nabil toliko obiskov? Komentarji?
AJDE, OBOŽEVALKE, OGLASTE SE!
hehe


P.S.: Danes je praznik za vse, ki ne marate mojih fotk. Post brez fotke! Juhej!

10
4...deset na štiri... mat'r se kul sliš'!


P.P.S.: Ob tej priliki čestitam enemu rednemu bralcu. Vse NAJ-NAY-NAI.

Wednesday, May 23, 2007

TA VESELI DAN ali Lenyn se vda

Ja, prav ste prebrali. Vesel dan je danes. Zakaj? Ker je bilo v šoli znosno? Tako nekako, ja.
Kirga smo že dans, aja, Danes, predzadnjo sredo v maju leta Gospodovega 2007, je lenyn v šoli užival. Da, res je bilo fino. Ampak spet ne takooo fino, da bi bilo vredno izgubljati besede. Kava, kokta in zala jabka. To sem danes pil; počutim se odlično.
Malo sem raztresen, oprostite, ampak malo evforije ne škodi. Ampak sploh nimam razloga, da bi bil evforičen. No, mogoče kje res globoko, pod zaklopko mojega srca, obstaja razlog. Ki ga ne vem.

Joooooo, oprostite vsi, totalno sem zmeden.

ZAKAJ?!
postrigel sem se...


še vedno v šoku

ne skrbite, pravilno imate skalibrirane monitorje
Pa malo sem čuden, nič ne de.
RAD VAS MAM!

Tuesday, May 22, 2007

nič pametnega

Dober dan, drage moje, kako smo?
Okej, dovolj zajebancije. Moj blog je resen blog, kjer ni prostora za napake. Obljubim, da včerajšnega izpada ne bom več nikoli ponovil. Nikoli! ne reci nikoli...
Hja, mogoče pa imam res nekaj tako imenovanih 'rednih bralcev', ki živijo iz dneva v dan v upanju, da se bo tudi jutri na njihovih osebnih računalih naložil moj neverjetno prefinjeno zasnovan in kvaliteten (haha) blog. Hvala vam, vi ste mi vodilo, inspiracija in vedno znova mi dajete nov zagon. Saj ste videli včeraj; ob vseh tistih prosečih komentarjih se mi je utrnila solza in, prevzet od vsega, sem šel na novo napisati vseh stosedemdeset vnosov. Neverjetno kak spomin imam.
Rad bi se opravičil vsem, ki imate radi besedno umetnost. Zadnjih nekaj, khm, tednov se preprosto ne morem pripraviti, okej, prisiliti, če vam je ljubše, do tega, da bi pisal. Črke so mi postale tako tuje, preveč striktno začrtane, pa tudi tipkovnica mojega notesnika je tako mehka, da na moje prste deluje kot uspavalo. Raje vam kažem svoje fotografije, da lahko Vi, dragi, nadvse velecenjeni in vedno dobrosošli redni bralec mojega bloga izliješ v komentar napad povišanega sladkorja. Ja, vem, prelepe fotografije delam.
Delam pa tudi take, hmm kako bi se izrazil, malo manj lepe. Mogoče bi jih lahko opisal kot nesmisel, bedno preseravanje, pumpanje ega, šponanje s fiksnim... Obilo izrazov poznamo. Zato sem se, zavestno kajpada, odločil, da vas odrešim teh muk in si odprl en mini blogec, kamor bom lepil te ponesrečene primerke proizvodnje.
KLIK NA LASTNO ODGOVORNOST
B-side (Never-Mind Exposition)
No, da vidimo, ali se bom naveličal teh nonsensov. Za Vas vem, da ste se jih.

Torej, kaj se je zgodilo v bližnji preteklosti in bi Vas utegnilo zanimati? Po pravici povedano - NIČ NEPRIČAKOVANEGA. Vsako stvar je moč predvideti. Čisto vsako. Tudi to, da ti draga mati med pospravljanjem sobe v koš za odpadne smeti, odvrže pokrovček za baterije. Zdaj bom moral celo življenje fotografirati z gripom. Ja, težka bo...
Kaj je bilo še takšega? Nič, v nič sem poslal vsaj 500 posnetkov. Kar čutim, da se bliža ura menjave zaklopa...

Aja, nekaj finih blogov sem prebral.


Pa ljubezenske težave, ja.

Ferrari, waw...

Ajd, banda...

Monday, May 21, 2007

mini sešn z andrejo

Ok, trudim se...
Ne, nismo umrli in iz srca se opravičujem tistim, ki jih je ta mini zajebancija prizadela, razjezila ali kakor koli oškodovala. Dejstvo je, da sem neuravnovešen.
Oprostite mi. Tudi ti.

Ok, že dolgo nisem fotkal s 50ko, preprosto, 85ka je veliko obolj natančna, ostra in seveda - bolj čvrsto grajena.
Tokrat sem s seboj vzel samo 50ko; nisem imel torbe za 85ko, in tako sem bil primoran delati s tem jajčkom.
In mi je všeč. 50ka, da ne bo pomote. Užival sem. Tako pri delu s 50ko kot pri fotkanju Andreje.
Fotke.

Spočetka ni bila kaj prida pri volji

Nato je malo pomalicala in...

...že je bila pripravljena na 'poziranje'

edina barvna

ko se ji je začelo smejati, je šlo samo še navdol

npr. to

ali pa to

ja, težka je fotografska


Še enkrat, oprostite.

POMEMBNO VPRAŠANJE ali nujno klikni, mater ti...

Ste se kdaj počutili nategnjene?
Jaz tudi ne...


LENYN JE PEDER!!!


Komentarji in kritike zaželene.


Spomini na Nesmrtnost

Ki je ni več.
Blog zaprt.

Adijo.

Nov blog bo, a le za moje oči.

Sunday, May 20, 2007

170. POST ali četrti Abraham se nezadržno bliža

Okej, drage moje, to je le priprava na 200. post. Da vidimo, če še znam kaj napisati.

Dober dan, moje ime je Lenart Senica, sem fotograf. Slab, a vendarle. Zakaj slab fotograf, preberite tukaj. Tako nekako bi se predstavil določeni skupini ljudi. Zakaj določeni? Ker sem pezde. Nimam jajc, da bi vsem glasno razlagal, da fotografiram. Ja, prav ste prebrali, včasih se fotografije, hobija, ki mi jemlje vedno več časa, denarja in vida, sramujem. Zakaj? Ker sem pezde. Določeni skupini ljudi raje povem, da igram rokomet, pa čeprav nisem v rokometu dosegel NIČESAR. No, tudi v fotografiji nisem, ampak za razliko od rokometa, sem s svojim delom v fotografiji zadovoljen. Nekaterim raje povem, da igram saksofon. Da, igram ga, če niste vedeli, ampak sem v igranju še slabši kot v rokometu. Pri fotografiji me navdušuje moj napredek, ki je, roko na srce, velik, pri igranju saksofona pa imam občutek, da zdaj, po končani nižji glasbeni šoli, igram slabše kot na začetku le-te. Ali pa le jaz ne opazim napredka? Utopija…

Torej, situacija je takšna. Poskušam sedeti na več stolčkih hkrati. Resda sem bolj zajetne postave in moja zadnjična hlebca ne gresta zlahka v vsak stol, ampak to ni to. Druga poved drugega odstavka je metafora. Resnična. Rad bi bil dober v več stvareh, a tako ne gre. Ne moreš scati v tri pisoarje naenkrat, no, nekje sem bral, da bi se dalo to z hitrim operativnim posegom realizirati, ampak nekako medicini ne zaupam več, prav tako kot ona ne zaupa meni.

Torej, kaj storiti. Poscati celo stranišče ali dodobra napolniti le en pisoar? Ne glede na vse, odločil se bom za prvo možnost. Zakaj? Ker sem pezde. Brez rokometa bi izgubil skupino ljudi, ki jih zanima rokomet, prav tako z glasbo in fotografijo. Ne bi rad stavil vsega na eno področje, ker je kvota za uspeh sila neugodna in nezanesljiva. Uspeh. Uspeh? Kaj mislim z besedo uspeh? Ja, veste kako je, fino bi bilo imeti kako razstavo, mogoče kak foto sešn težak par objektivov, naslonico Vogue… Ne, to zame ni uspeh. To so dosežki. Uspeh je, ko v neki stvari najdeš nekaj, da te zapolnjuje. V fotografiji mene navdušuje in prevzema mistika, estetika, malo manj tehnika.

Fotografija je na prvi pogled popolnoma individualna in samotarska dejavnost (če odmislimo vizažistke, vse vrste asistentov in scenografov…), toda vedno je potreben nekdo, ki tvoje delo kritično, nepristransko a subjektivno ovrednoti. Tega mi, avtorji, v večini primerov nismo sposobni, ker poznamo predzgodbo in okoliščine, ki se vežejo na določeno fotografijo. Rabimo kritika širokih razgledov, ki je dal skozi tisoče fotografij vseh zvrsti in stilov. Tukaj spletne galerije odpovejo. Vsak se spozna na vse in vsak ima prav. Zato si želim spoznati čim več fotografov, ki mislijo podobno ali pa povsem drugače kot jaz. Spoznati. Osebno. Virtualizacija je lahko blazno neprijetna.

Torej, sem Lenart Senica, uriniram v tri različne pisoarje hkrati in sem totalno izgubljen. Aja, pa fotkam tudi, tako rožice pa sončne zahode. (ja, fotka je moja)
Prekleti digital…


Jutri sledijo fotke z enega mini sešna. Z mojim najljubšim modelom. Da ne boste rekli, da samo nergam...

Jebi se. Vseeno mi je s kom.

Letalo strmoglavi.
Se zgodi…
Posilijo in ubijejo prostitutko.
Se zgodi…
Zlorabljajo otroke.
Se zgodi…
Zažgejo knjižnico.
Se zgodi…
Pretepejo nosečnico.
Se zgodi…
Psi pokončajo nedolžnega.
Se zgodi…
Biti vedno znova in znova razočaran.

SE ZGODI SAMO MENI!!!

kdaj sovražim koncertno fotografijo

Kadar je slaba luč.
Kadar je preveč svetlobnih efektov.
Kadar je na odru polno stojal za mikrofone.
Kadar so za fotkat pozerji.
Kadar ni ljudi, da bi se rinil med njimi.


Smo dihali z njim? Ne. - Trkaj


Vse to je bilo danes.

Pa še v JPEG sem moral delat.

Saturday, May 19, 2007

petek

Predaja ključa.
Nič pouka.
Igrali koračnice.
Fotkal.


bambusi

laško

ročni fuzbal

pleh banda

predaja ključa

Friday, May 18, 2007

sax

Simon Šoln.
Meteršestindevetdeset.
Velik.
Včasih neroden kot klada.
Nasmejan.
Saxy.

ena normalna - ISO800

enegrgičen

glasba ga je potegnila vase - dobeseno

sede tudi za klavir

pod svobodnim reflektorjem - saxy