Thursday, March 01, 2007

VALOVANJE ali BMKčlov'k wanna-be

Jao, danes je dan. Tisti dnevi v mesecu... Jah...

Ne vem. Nekaj je narobe z mano. Spoznal sem, da vse moje čustvovanje in dojemanje sveta okoli sebe temelji na principu valovanja. To niso vzponi in padci, namreč, sem tako nizko, da je pasti globlje dejansko nemogoče, to je nekaj drugega.
To valovanje se dogaja v krajšem časovnem intervalu kot vzponi in padci. Črta, s katero bi ponazorili počutje, je pri valovanju znatno bolj strma kot pri vzponih in padcih. Pri vzponih in padcih (ja, vem, ponavlja se, kaj čmo...) je za spremembo potreben velik pretres, nekaj kar resnično vrže iz tira, nekaj nevsakdanjega. Pri tem mojem ubogem valovanju pa je potreben le trenutek, morda dva. Teh nekaj sekund sem izjemno šibak, neverjetno dovzeten za vsako stvar in nezmožen realnego in racionalno oceniti situacijo. Potreben je le en sam pogled in v glavi se mi odvije vse, česar ne bo, potreben je ena sama beseda in v glavi slišim tisto, česar si nikoli nisem upal priznati, potreben je en sam spomin in v glavi se mi odvije predelan odsev tega spomina - kaj bi lahko bilo, če bi...
Vsi ti procesi pa neverjetno utrujajo...

V bistvu je preprosto. Vse to se mi dogaja samo zaradi ene moje lastnosti, ki je povezana z (ne)zmožnostjo, tako da skupaj tvorita smrtonosno kombinacijo.
lastnost - trmast sem
(ne)zmožnost - ne morem pozabiti določenih stvari

Tako se moj ego poveže s spomini na določene dogodke. Smrt. Blokada. Ne morem trezno razmišljati, s svojo zamišlenostjo in pasivnim obnašanjem težim vsem okoli sebe in preprosto nisem priseben.
Takrat ne vem, kaj storiti. Poskušam se umiriti in ohladiti, poskušam pozabiti tisto-kar-je-bilo in misliti na tisto-kar-bo, a tu naletim na nov problem.
Tu pride na plano še ena moja lastnost. Pesimizem. Tak sem. Čeprav se trudim, da bi prihodnost videl rožnato, je vse črno in sivo. Tu pa tam kje ven udari kaka prežganina, ki pa me le slepi in gradi nasmiselne utvare. To spoznaš, ko prideš do te prihodnosti. Vidiš svetlo, belo, pozitivno, a ko te čas pelje mimo, spoznaš, da je vse le lom svetlobe. In ta lom te zlomi. In ti se potem spominjaš tega zloma in ga ne moreš pozabiti. In to boli...

Skratka, ni mi fino. Ni se lahko smiliti sam sebi in se pomilovati. A v teh trenutkih ni tistega, kar bi potreboval. Ni osebe, ki bi mi podala roko in me potegnila gor.
V tem stanju le upam, da sem dosegel tisti vrh, najvišjo in obenem najslabšo točko na valu, in da bo vse počasi padalo, se umirilo, normaliziralo.

Želim si, da me take stvari ne bi spravile več iz tira. Želim si, da bi bil trden, da bi se tak problem preprosto zdrobil. Ali pa neverjetno mehak, da bi se take stvari kar odbile in mi prizanesle. Tako pa sem nekaj vmes.
Preveč sem sentimentalen. Vsaka stvar, tudi najmanjša banalnost, mi vzbudi neko emocijo. O vsaki stvari imam mnenje, vse hočem idealizirati... Zato si želim, da bi si lahko iskreno rekel: 'Boli me saj-veste-Kaj...'

Tako pa sem vse in nič.

Ne grem se več...

pa brez bedastih komentarjev, prosim

1 comment:

Luco said...

očitn smo si fotografi podobni. vsaj nekateri.