Monday, March 19, 2007

SNEG ali končno fotka, ki ni arhivska

Jap, priznam, presenetilo me je. Tole sneženje v drugi polovici marca. No, pa saj vreme ne vpliva name, vsaj neposredno ne. Posredno pa...

Kako si bom zapomnil ponedeljek, 19. marca 007?
Emmm, nekaj stvari je...

Zgodaj, zgodaj zjutraj (ure ne povem, da ne bo kdo šokiran...) zvoni mobitel-budilka. In že takrat sem vedel, da bo današnji dan nekaj posebnega, namreč, mobitel NI padel iz nočne omarice in se razletel na koščke! Ne spominjam se dneva, ko se je to zgodilo zadnjič, kajti čisto vsak dan vibriranje poskrbi, da moj telefončić odvibrira do roba nočne omarice, pade in se razleti. No, danes je bilo drugače!

Potem... Drug "pretres". Še nikdar v slabem letu in pol odkar živim v hiši nisem šel zjutraj peš do železniške postaje. No, danes je bilo drugače. Nisem si mislil, toda v hoji sem užival. Takoj ko sem stopil iz hiše sem zaslišal pomirjajoče petje. Pa ne petje stare (dodaj še en pridevnik na F) sosede, temveč petje ptic. Juuu, kako je to lepo. Hoja je hitro minila.

Ko sem prišel v Brežice, je sledila pomirjajoča jutranja kava v Jazzu. No, khm khm, pravzaprav ni bila kava, ampak le en švoh kapučino. No, da pa ne boste mislili, da sem sameval - na kavo sem šel s sošolko, in hihi, s seboj je prinesla zvezek s spisi. Hehe, odlična sprostitev. No, hitro sva posrkala vsak svoj kapučino pa tudi ura je hitro minila in odpravila sva se v šolo...

V šoli, kot vedno, dolgčas. Prvo uro vprašan nemščino, nato pri matematiki lepo potuhnjen in tretjo uro francoščina - klinična smrt.
Ampak. Danes mi je francoščino polepšala ena oseba. Prof. Milekić. Le-ta je v klas uletela petnajst minut pred koncem in nam sporočila, da naslednjo uro nimamo pouka!!! KAJTI, na šolo je prišel, dame in gospodje, eden in edini, edini neponovljivi - TOOOOOONE PAAAAAARTLJIČ!!!
Ejga, model je ful skuliran. Ne, resno, gospod je fant od fare. Povedal je nekaj črtic, pravzaprav anekdot, ki jih je tekom let doživel. No, pa da se pohvalim. Pogovor je zašel tudi do "pesnikov", ki se "nahajajo" v našem razredu... No, in vsi so pogledali mene. In Tona me je vprašal kako mi je ime in podala sva si roke. No, meni to nekaj pomeni, mogoče zato, ker zaupam in verjamem v fenomen AVTORITETE.

To je point današnjega dne. In pa seveda SNEEEG!!! matr mu...

evo, končno ena aktualna fotka...


Nekaj pa je zanimivo, LJUBIM PONEDELJKE!!!

6 comments:

Anonymous said...

Lenart zdaj si me razočaral. Tukaj tvoja f****** soseda. Ravno kar sem pri sinu na nekem modernejšem iskalniku našla ta tvoj dnevnik in ne misli, da tega tvoja mama ne bo izvedela, da tako govoriš o meni.

Pa mislila sem, da ti je pesem "Slovensko dekle" všeč in, da nisi pokvarjen poba kot vsi drugi.

Pa ravno pulover sem ti seštrikala. Pa jelenčka ima narisanega. Mislila sem, da mi boš kašno pesmico napisal, ne pa da me obrekuješ. Zdaj si pa v kaši zlikovec. Sveta pomagavka.

Za nameček sem pa še f...
Puulover sešiti ni bil mačji kašelj.

smrk smrk

lenyn said...

:)

Simon said...

LOL @ anonymous :D
Lenč, that's what I'm talkin' 'bout :D

RokoR said...

no vidiš-za dežjem zmiri posije sonce;)

lenyn said...

sonce lol :)

RokoR said...

oz sneg boli te kurac sej je isto:D