Saturday, February 10, 2007

REKONSTRUKCIJA ali kako sem si zatiskal oči

Zemlja je ogromna. In mi majhni. Vsak izmed nas živi na drobcenem koščku, ki si ga je izboril, dobil ali pa ukradel… Ta košček sveta nas zaznamuje za celo življenje. Vendar pa je ta naš mali drobec Zemlje tesno povezan z ostalimi. Je del celote.

Enako je z dogodki, ki se nam dogajajo v življenju. Nek dogodek te zaznamuje bolj kot ostali, toda nespametno se je ozirati in se skoncentrirati samo nanj. Ko pogledaš od daleč, vidiš, kako zelo so dogodki povezani. Ko vse te dogodke gledaš kot celoto, vidiš tisto, česar drugače ne bi.

Tako. Ko se ti pripeti nekaj hudega, ni časa za smiljenje samemu sebi, za melanholičnost. Potrebno se je dvigniti, obrisati solze, očistiti rane in pogledati nazaj. Ne skoncentriraš se za potop, temveč opazuješ celotno potapljanje. Ne smeš gledati samo smrti. Potrebno je videti umiranje. Samo tako lahko spoznaš, kako je v resnici bilo. Šele ko zadevo združiš in povežeš vse dogodke, preučiš vse dejavnike in vzroke, spoznaš kaj in predvsem zakaj je šlo vse skupaj navzdol. Ko vse to preučiš, postaneš močnejši. Ne posedaš več v temi, temveč pogoltneš slino, se primeš za jajca in stopiš naprej. Zlomljen, ampak močnejši.

Ni pa nujno, da takrat, ko analiziraš celotno dogajanje, dobiš svetlejšo sliko. Lahko se izkaže, da je bil dogodek, ki si ga prej imel za najhujšega, le kaplja v morje, le pretveza. Pesek v oči. Takrat postane težko. Iščeš izgovore zakaj se je to zgodilo, domišljaš si, da si žrtev zarote, da se je vse obrnilo proti tebi. Ampak to ni res. Ko si v takem stanju, moraš vstati!

Tudi sam sem poskusil rekonstruirati dogodke zadnjega tedna. Hotel sem videti in vedeti, kje sem ravnal napak. In ko sem vse skupaj povezal, od začetka do konca, sem spoznal, da sem bedak in egoist. Krivdo sem zgrinjal na druge in se smilil sam sebi. Zdaj mi je žal. Toda imel sem in imam neverjetno srečo. Oseba katero sem razjezil in jo razočaral, mi je ponudila roko. Sprejel sem jo. Počasi se dvigujem. Naravnati bo potrebno polomljene ude, obrisati solze in zaceliti rane. Počasi.

Neumno je gledati vsak dogodek zase, kot konec sveta. Ko se ti zgodi kaj takega, preprosto hočeš, nočeš, moraš vstati in rekonstruirati. Matevž Lenarčič je nekoč napisal, da je treba včasih svet pogledati z višine, da vidiš njegovo dejansko podobo. Torej, dvigni se! Če ne gre, potrpi in kmalu ti bo nekdo podal roko. Morda celo tisti, ki si ga imel za krivega tvoje nesreče.

1 comment:

oko- said...

uživaj v tem kar imaš in pojdi svojo pot.