Wednesday, February 28, 2007

BFM

Ja, fotke so.
Potem, ko sem že zdavnaj izgubil upanje, mi včeraj sošolec Primož Cigler preko messengerja polepša večer.

60 ljubkih RAWov... In moj počasen laptop.

Pokazal bom tiste, ki so všeč meni.

Tiste za množice, meni na smrt dolgočasne, mogoče sledijo... Če boste pridni.



grega - rahlo neoster, ampak s filingom

alen, grega, daniel - popolna diagonala?

grega - sam proti svetlobi

daniel - mučenik

poteg

zoran - rahlo osamljen

zverinsko

daniel proti stropu

ena nekontrastna - tudi to paše

daniel - old school

Daniel je zakon za fotkat. Čisti užitek...

Tuesday, February 27, 2007

MUHE ali ko spoznaš, da si čuden

Ko spoznaš, da si čuden, vse postane čudovito. Cel svet se ti zdi en čudovit drek in ti najmanj pomembna muha, ki ga obletava. Ja, nam muham ni lahko. Živimo za trenutek, ko nas bo pobralo, ko bomo svoje majhno trupelce položili v naročje matere Zemlje, skratka, da bomo postali drek.

Drek si in v drek se povrneš, se glasi star pregovor. Moram priznati, da se dokaj strinjam s tistim drekom, ki ga je izustil. Zares, vsaka čast.
Res je. Muhe smo drek in smo za en drek. Celo življenje obletavamo tisti svoj košček dreka. Hvalimo in častimo ga, kot da mu ne bi bilo enakega pod soncem. Drek. Čisto vsaka muha obletava enak drek, le različno veliko si ga lastimo.
Naprimer: Jaz zase pravim, da spadam med nižje srednje muhe, to pomeni, da sem egoist, šovinist, včasih idealist. Občasno sem tudi avtist, ampak te lastnosti oziroma osebnostne muhe ne uvrščamo med pogoje za razvrščanje muh v razred, lep izraz poznamo - kaste.
No, vse te lastnosti me delajo čudnega in tega se zavedam. Zatorej nisem brezupen primerek (muhe).
Poznamo brezštevilne primere muh, ki se svojih osebnostnih in družbenopoložajskih muh ne zavedajo in to jih je v večini pokopalo. Tako je skoraj izumrla kasta, v kateri se zbirajo točno specifične muhe, t. i. Gandhi muhe. Konkretnih primerov ne bi našteval, zdi se mi brezsmiselno. Da ne bo zavajujoče, ta kasta je ogromno naredila za človeško pardon.. mušjo vrsto, ampak utopično in povsem po lastni krivdi izumira.
Grozljivo, a vseeno zanimivo je to, da lahko kasto Gandhi muh primerjamo, morda celo povežemo s tako imenovanimi Hitler muhami. Preprosto, oboji so ogromno naredili za muhe in z muhami. Brez pomena je zdaj polemizirati kakšen je predznak dejavnosti teh dveh kast... To tukaj ni pomembno! Skoncentrirajmo se na osebnostne, družbenopoložajske in ideološke muhe teh muh. Brez vsakršnega dvoma in brez možnosti negiranja trdim, da so vse te muhe bile (in mogoče bodo, kdo ve...) velike osebnosti. Neizpodbitno je. In tega so se in se bodo (bolj ali manj) zavedali. Problem nastane pri idealih, ki jih le te muhe na svoji posestih, kolonijah, provincah dreka gojijo. Ideali, ki jih imajo, so sicer interesno ali/in družbeno in/ali zgodovinsko in/ali moralno osnovanu, toda v tistem trenutku preprosto ne funkcionirajo. Ampak tega se te muhe ne zavedajo. Vendar imajo pogum, da vso svojo energijo vložijo v ta ideal, in čeprav ga ne dosežejo in izpolnejo, so na koncu moralni zmagovalci.
To cenim pri njih.

Tako, malo sem zasanjaril, kako bi bilo, če bi bil sam Gandhi/Hitler muha, toda nisem. Za tako muho se ne moreš izšolati, niti vzgojiti. Taka muha se rodiš, če imaš srečo/nesrečo.

Adijo, vračam se nazaj na svoj košček dreka...
Pa dober tek.

Monday, February 26, 2007

bakteriološko gojišče



Evo vam, moje bakterije. Še iz toplega CMOSa...


hihi

Sunday, February 25, 2007

back on track

Juhej, konec počitnic! Svašta. Minile so kot bi mignil. Tri dni na Voglu, en dan v Ljubljani, ostalo pa doma... Hitro so šle.
Pred počitnicami sem si naredil sklep - nič fotkanja. In moram reči, da mi je kar dobro uspevalo. Sem mislil, da bo abstinenca težja...
So pa bile skomine. Vogel, tisti razgledi huh...

No, najprej sem vam dolžen povedati novico, ki je stara že skoraj tri tedne. Ne vem zakaj sem odlašal, a zdaj ni važno.
No, zlomil sem objektiv. Ja, vem, čudno se sliši. Ampak moja 50ka preprosto ni preživela prvega dneva na smučišču. Krivda je izključno moja in tega se zavedam. In sem bil dva tedna brez objektiva. Tu pa tam je sošolec v šolo prinesel 50ko, da sem se malo izživljal. Aja, pa posodil mi je starega 28-80. Smeti.
No, ampak v četrtek sem si kupil novo 50ko in s tem tudi postopoma začel prekinjati fotografsko abstinenco.

zlomljena 50ka

No, ker sem 50ko zelo pogrešal, predvsem njeno uporabnost in univerzalnost. Ma, uporabna je za vse. Uporabna je za slabe svetlobne pogoje, portrete, razne detajle. Najlepše pa je, ker stane le slabih sto €vrov. No, ampak to še ne pomeni, da bom vsake tri tedne eno uničil.

en portret. model seveda tamala

pa še en detajl. moj naslov, če mi boste pošiljali kaka grozilna pisma etc.

No, en dan je prišel k meni sošolec. Prišel je po kitaro, ampak ni važno. Imela sva se povsem fino. Predvsem pa sem bil zgrožen, ko sem poslušal pikantne podrobnosti z DijakFesta, ki se jih (ne-vem-zakaj) ne spominjam.

no, ena kalsična fotka s 50ko in neklasično izživljanje v rawshooterju

Danes sem abstinenco popolnoma prekinil. Cel dan sem po hiši hodil z aparatom v roki in vsake toliko časa 'kakšnega ustrelil'. Včasih sestrico, včasih sebe, včasih nikogar.
Sem pa zelo užival, ko sem fotkal tamalo, medtem ko je ona gledala risanke. Fino je, ker sedi kot pribita.

takole zasanjano gleda v tisto svetlečo škatlo

lahko bi fotkal z makro objektivom pa se še vedno ne bi zganila


No, ko sem zlomil 50ko, sem obenem dobil tudi krasno priložnost, da leče uporabim v kake znanstvene namene. Natančneje, zlomil sem nek plastičen delec, ki povezuje sprednji sklop leč, ki pri 50ki služi za ostrenje, in tako mi je v rokah ostal ta sklop leč. In da ta kup plastike in stekla (?) ne počiva in se ne praši na polici bom sedaj ostanke uporabljal za makro posnetke. No, niso makro, amapak lahko pridem bližje kot pa brez njih. Rezultat: zaslonko na objektivu na bodyju moram zapreti na f/7-9, da dobim ostro sliko. Ampak bolje kot nič.

en star objektiv, fotkano s pomočjo zlomljene 50ke

pa še moje oko. kdo ve morda se vržem v makro

...

Saturday, February 24, 2007

predskupini

Evo, naj vam bo.
Štiri fotke dveh predskupin.
Prvi dve - Uranium Pills
Drugi dve - Marshmallow


pevec in kitarist. ja, malo mu je lase prežgalo

neko podrkavanje na kitari

hehe, f/2.2, 1/8000s, iso 3200 in veliko veliko izživljanja v rawshooterju...

ma, kitarist je bil bolj otožen

bljah

Thursday, February 22, 2007

THE FINAL CROP ali vpliv enega reza

Rad imam radikalne reze in ne bojim se jih. Priznam, moji velikokrat oziroma v 90% ne delujejo in so bolj sami sebi namen.
Ampak tudi slepa kura zrno najde, in tako mi je uspel po mojem in po mnenju številnih odličen rez.
Da, samohvala. Jap, egoist sem, ampak me saj-veste-kaj.

Na tale rez sem ponosen.


Wednesday, February 21, 2007

MOJI NAJLJUBŠI PORTRETI ali ponovno seciranje arhiva

Kaj naj vam rečem, bloggersko občestvo...
Strašno sem zadovoljen, ker so počitnice. Fino je. Sicer bi se moral gotovo kaj učiti, ampak me za šolo boli saj-veste-kaj. Vesel sem, da so počitnice. Vesel sem, ker se držim sklepa (beri predzadnji odstavek). Počutim se popolnoma neobremenjenega...
Pravzaprav mi je dolgčas.


Zato sem spet zajadral v arhiv. Gledam tone snapshotov in ponesrečenih posnetkov... Kar nekako slabo mi je.
Seveda pa se najde tudi nekaj posrečenih posnetkov. Zanimivi so mi predvsem portreti. Na nekatere sem celo ponosen.
Ponosen postanem takrat, ko portret pokažem portretirancu, sicer popolnem fotografskem laiku, in on ali ona je zadovoljen/a. In to mi je cilj - da je fotografirani zadovoljen.
Takrat postanem boljše volje.

No, da ne bom dolgovezil...


ja, andreja...

moja sestrica...

maruša, en tak šolski...

simon (pravijo, da na tej fotki zgleda zadet)...

vida...

anja...



ja, vem. kič

doma sem

Samo da vas ne bo preveč skrbelo...





the final cut...

Sunday, February 18, 2007

tonska vaja

Ja, en navaden luzer sem. Zgubil sem kartico s fotkami koncerta BFM. Zato vam lahko pokažem le te bedne fotke iz tonske vaje. Eno upanje za ostale fotke še je, namreč sošolec ima eno kartico... Upam, da je na njej kaj uporabnega.
Tale pizdarija me je čisto uničila. Jebeš vse skupaj. Najraje bi prodal aparat in nehal vse skupaj...
Eh...

mešalka...

krneki...

...

hitri prsti?

efekti and so on...

sama zajebancija mi je hodila po glavi (obglavljeni grega)

skočir in iso25600

priročno...


Ne da se opisati, kako bedno se počutim...

grem smučat

Saturday, February 17, 2007

taužnt

Evo, po pričevanju counterja, ki ga imam na strani, je danes moj blog obiskal tisoči obiskovalec.
Jebeš...

Fotke s koncerta BFM bodo, ko najdem eno 512 SanDisc kartico...



svašta

Thursday, February 15, 2007

ODLOČITEV ali kako iščem smisel (drugič)

Spet se smilim sam sebi. Kot že premnogokrat. Zgleda, da se nikakor ne morem sprijazniti z dejstvi. Hočem biti drugačen, hočem z glavo skozi zid. A tako ne gre...

Preprosto, ne sledim več ritmu, ki mi ga diktira življenje. Čeprav je počasen, lahko bi celo rekel hinavsko varajoč. Na prvi pogled se ne dogaja nič takega, a ko pogledam podrobneje, vidim, da je čas povozil cel kup stvari.

Danes me zelo boli desna roka. Pa ne zaradi tega, na kar jih verjetno večina pomisli, temveč zaradi pisanja. Namreč, pisali smo esej. O Desetem bratu. Mater, kako je to dolgočasno. Vleče se in vleče... Torej, zvoni konec ure, jaz ves ponosen nesem na kateder dve strani in tričetrt dolg esejčić, nakar me profesorica zabije in pošlje v klop. Vse sem moral prepisati, tokrat z lepšo in bolj čitljivo pisavo. In tako prepisujem še naslednjo celo uro. Ko oddam, je esej dolg tri strani in pol...To pisanje me je popolnoma uničilo.
Je pa Deseti brat odlična tema za brezmejno nakladanje...
Svašta...
V tem ni smisla.


Danes je minil teden dni, odkar smo se vrnili iz Kranjske Gore. Moram priznati, da sem se kar upešno regeneriral in rekonstruiral. Toda moje življenje je zdaj prazno. Ni tistega vetra, ki bi hladil moje misli in ki bi me poganjal naprej...


Sem pa naredil odločitev. Med počitnicami NE BOM fotografiral. Iz svoje 20ke bom potegnil baterijo in jo nekam skril. Preprosto nočem, da bi fotografiranje postalo neka rutina, zgolj navada. Tega se najbolj bojim. Če se zamislim in pogledam globoko v srce, je fotografija trenutno ena izmed dveh stvari, ki me osrečuje. Druga je že izgubljena, zatorej mi ostane le fotografija. In zato je ne bi rad izgubil.
Verjamem, da mi bo med počitnicami težko, toda ne vidim druge možnosti.

Evo, da ne bo ta post samo neko tretjerazredno besedno nabijanje, prilagam fotke NIČESAR. Fotografirati NIČ me zadnje čase blazno veseli.



Ko skozi žaluzije šolskih oken fotkaš nič...

Ko iščeš stvar, ki bi pogasila željo po... eh, nič

Ko v epruvetah ni nič

Ko nič ne teče iz pipe

Ljubim nič

Ko pritisneš gumb in se nič ne zgodi - čas za paniko?




Bom imel pa jutri priložnost, da razbijem monotonost.

BFM

PRIČAKOVANJE ali kaj neki me čaka v hladilniku

huh...
Na trnih sem. Že dolgo nisem bil tako vznemirjen. Zakaj? Preprosto, jutri smo Blaž Šunta, Primož Cigler in moja malenkost zadolženi za fotografiranje na Dijakfestu v MCju Brežice. Igrali bodo Uranium Pills, Marshmallow in one and the only Big Foot Mama...

Ne bom veliko pisal, jutrišnji večer bo kot nalašč, da se preizkusim v koncertni fotografiji. Že od nekdaj me je zanimala. Bomo videli. Upam, da se bom česa naučil. Če ne bo šlo drugače, če ne bo svetlobe, bom pa vseskozi fotkal na iso3200 pa magari moral v Rawshooterju pushati na iso25600...

huh...

še nekaj.

Tole me čaka v hladilniku. S Primožem bova pofotkala še nekaj filmov, zgolj za dušo, užitek...

ilford...

Fotke pa: če bodo dobre, jih dobite v soboto na blog, če bodo slabe, zaprem blog....

Wednesday, February 14, 2007

NEIZRAZITO ali kako iščem smisel

Tale post sem mislil napisati že včeraj, a je prišlo nekaj vmes, tako da ga pišem danes...
To je tudi eden od razlogov za krneki, ki sem ga spisal včeraj...

Ja, vse skupaj je postalo zelo neizrazito. Kar naenkrat sem zgubil vse ideje, plane in projekte, ki sem jih pripravljal za prihodnost. Govorim o fotografiji. Ne zanima me nič več. Čudno, kako preprosto se vse ustavi. Do tega je prišlo prav počasi, vendar ne po naključju. Sit sem. Sit vseh snapshotov, ki mi uničujejo zaklop in kradejo prostor na disku. Sit sem obdelovanja teh snapshotov. Jebemti, kako sem utrujen po kakem tri urnem obdelovanju. Preprosto se ti ne da več početi tega. Začelo mi je presedati tudi fotografiranje sošolk. Hja, saj niso tako slabe, ampak to ni to.

Zgleda, da bo moral fotoaparat malo počivati...

Ampak se najdejo motivi, ki so mi všeč. Čisto preprosti, nadvse banalni in vsakdanji.
In tako vem, da bom moral počivati. Namreč, zadovoljujejo me najpreprostejši motivi. Ne da se mi potruditi in narediti nečesa boljšega, nekaj, za kar je potrebno več truda.
Huh, treba se bo malo umiriti...










L