Sunday, December 31, 2006

zadnji

Tako. To je pa res zadnji post v letu Gospodovem 2006. Blog je le ena od novosti v mojem življenju, nastalih v letu 006. Zahvaljujem se vsem, ki ste si vzeli čas in kdaj pa kdaj pobrskali po njem pa tudi kaj napisali.

Srečno v letu 007!

lenart senica

Saturday, December 30, 2006

Thursday, December 28, 2006

prodam olympus E-500 dvojni kit

Prodam zgoraj omenjeni zrcalno refleksni (dSLR) fotoaparat Olympus E-500. Zraven prilagam še dva objektiva in sicer Zuiko Digital 14-45 f/3,5-5,6 in Zuiko Digital 40-150 f/3,5-4,5.

Sledov uporabe praktično ni. (nobenih prask, odrgnin...)

Fotografije, ki sem jih napravil s tem aparatom in objektivoma lahko vidite tukaj in po celem blogu.

Zraven objektivov priloženi originalni sončni zaslonki.

Cena 630€

Informacije na mail ali mobi 031-518-278

Wednesday, December 27, 2006

nenormalno

Danes je bil en tak poscan dan. Zapravil sem ga v Ljubljani. Prepešačim pol mesta in potem izvem da sem prišel zaman. Detajlov sploh ne bi razkrival. Se pa obeta sprememba prav za
radi današnjega dne. Mogoče.

Eh...

Tuesday, December 26, 2006

priprava božične večerje

Za praznik se spodobi, da je večerja malo bolj bogata. In so se ženske v naši družini že pozno popoldan spustile v boj s hrano. Jaz in mlajša sestrica pa sva se potuhnila...
Nekaj utrinkov...

Začetni rez.

Boj s korenjem se nadaljuje.

Še ena pri 28mm ekvivalentno Leica formatu.

Nato je prišla na vrsto čebula.

Tudi čebula je dobila lekcijo.

Krompir je bil deležen posebne obravnave.

Liza in jaz sva se potuhnila.

Pa še nekaj rezultatov.

Neka čudna jajca.

Pa še ena pečenka.


Lep pozdrav.
Srečn'ga pa zdrau'ga.

Monday, December 25, 2006

zapis o vetru in drevesih - četrti oktober

Danes je četrti oktober. Letošnji oktober mi deluje poseben. Ne vem zakaj, toda zdi se mi, da je drugačen...
Z oktobrom je prišel veter. Močan veter. Ne vem zakaj, toda ta veter zame ni kot nvaden veter. Ta, oktobrski, je kot bič. Biča drevesa, stavbe, zaletava se sem ter tja in rjove. Kot, da bi hotel od dreves, stavb, nenazadnje tudi nas nekaj, kar mu manjka. Kot da bi ta veter vse leto čakal in zdaj, oktobra, začne bičati. Kakor bi bili krivi mi. Ali nam je lahko. Če nas zebe se oblečemo, če nam je vroče se slečemo, kadar nas moti veter preprosto stopimo v zaprt prostor. Lahko nam je...
Kaj pa drevesa? Kam naj gredo ona? Kam se lahko ona umaknejo pred vetrom? Nikamor. Le stojijo in čakajo. Ječijo in čakajo november. Ali pa december. Morda januar... Ne vem, toda zdi se mi, da imajo drevesa raje sneg kot pa veter. Ta oktoberski veter. Ta je grozen. Z neznansko silo lomi drevesa. Dobesedno uživa v tem kako jih boli. Uživa v pokanju vej in ječanju krošenj. Ali ni tako?
Ali pa je mogoče, da med vetrom in drevesi vlada nekakšna simbioza. Ali drevesa v svojem trpljenju sadomazohistično iživajo? Ne vem.
Grem vprašat veter...

Sunday, December 24, 2006

hmmm... voščilo

Leto 2006 počasi dobiva svoj epilog. Bilo je leto lokalnih volitev, razkazovanja mišic Severne Koreje in Irana, leto začetka konca Fidela Castra in Kube, leto Romov...
Leto 2006 si bom verjetno tudi jaz zapomnil za vse življenje. Zame je bilo to leto leto prelomnic. Izpostavil bi le eno. Tisto, ki se je izkazala za najpomembnejšo, zaradi katere sploh pišem ta blog.

V letu 2006 sem začel Fotografirati. In ta Fotografija me je zasvojila. Z očesom uperjenim v iskalo, s prsti leve roke na obroču za spreminjanje goriščnice in polja ostrine, s palcem desne roke na kolescu za nastavljanju ekspozicije in s kazalcem na sprožilcu, sem preživel toliko časa. Mnogokrat popolnoma neuspešno, premnogokrat spontano, prevečkrat neproduktivno. Ampak vedno sem užival. In vedno bom. Tudi kadar nimam fotoaparata me misel na 'šljoc' zaklopa sprosti. Postal sem odvisen...


zasvojen


V letu 2007 vsem želim predvsem obilo zdravja, želim ga vam in vašim fotoaparatom...
Želim vam tudi obilo sreče. Naj bo več srečnih naključih kot tistih malo manj srečnih...
Ne vdajte se v usodo, ker usoda ne obstaja.
Imejte se radi.
Želim vam fotoaparat s čim manj šuma, čimbolj svetel objektiv, boljši avto kot ga ima sosed, vašim boljšim polovicam pa...

Ob prihodu novega leta vam želim, da se vam v letu 007 izpolnijo vsa iskrena pričakovanja. Verjamem, da jih imate...


pričakovanje


Vaš predragi blogger,
Lenart Senica

Friday, December 22, 2006

hehe

Neverjetno je, kako te lahko ob 22:03 neka malenkost, neka bizarna malenkost spravi v smeh. Res neverjetno...


Eh, kam gre ta svet...

Tuesday, December 19, 2006

odhaja

Da, staro leto odhaja. Prihaja novo. Bo boljše, kot je bilo staro? Kaj nam bo prineslo? Kaj mi bo prineslo?
Nič.


Zahvaljujem se vsem, ki ste si vzeli čas in kdaj pa kdaj pobrskali po mojem blogu.

Monday, December 18, 2006

pogledi

Pogledi so del nebesedne komunikacije. Nekomu pomenijo zelo veliko, spet drugemu skoraj nič. En sam pogled lahko osebo popolnoma razgali. So osebe, katere se zapirajo vase. Njihov pogled je popolnoma drugačen od ostalih. Lepo je včasih ujeti kakšen pogled.

Najlepše pa je ujeti njenega.


Nekaj pogledov...

skeptično


realno


zaskrbljeno


precizno


direktno


upajoče

Sunday, December 17, 2006

dolgčas

Dolgčas je. Nimam kaj početi. No, v resnici bi se moral učiti pa vsi vemo kako je to. Preprosto se mi ne da. Zato brskam po arhivu in razvijam rawe na tisoč in en način. Bedno je.


Kajenje ubija!

Saturday, December 16, 2006

Mrtvilo, Poživilo, Mamilo, Zdravilo, Dramilo

Mrtvilo
Zjutraj megla.
Meglena jutra.
Tiha in prazna.
Kot je prazno moje življenje.
Mrtvo je vse moje mišljenje.
Ne najdem smisla.
Ne iščem bistva.
Le ta beda prazna.
Porazna.

Poživilo
Iščem nekaj.
Nekaj novega.
Nekaj, kar bi me spremenilo.
Da bi zasukalo to življenja smer.
Hočem, da bo v duši nemir.
Iščem.
Še vedno iščem.
Iščem nekaj, kar me bo zbudilo.
Poživilo.

Mamilo
Našel sem.
Toda kaj?
Vse se je proti meni obrnilo.
Zdaj mi to ne zadostuje.
Več! Še več! srce moleduje.
Sranje.
Odvisen sem.
V kaj se spreminja poživilo?
V Mamilo.

Zdravilo
Trudim se.
Trudim ozdraveti.
Upam, da se na bolje bo obrnilo.
Vse to je začaran krog.
Ne maram odvisnosti! NE MARAM DROG!!!
Zato se trudim.
Iščem oporo.
Moje srce jo je odkrilo.
Ti, Zdravilo.

Dramilo
Končno svet!
Spet ga vidim.
Življenje ni več mrtvilo.
Postaja spet polno, človeka vredno.
Zapustil sem škatlo to bedno.
Zdaj živim.
Zdaj te vidim.
Ti si moje dopolnilo.
Ti, le TI, moje Dramilo.



breakdown

Thursday, December 14, 2006

crescendo - decrescendo

Noč.
Temna noč.

Rabim te zdaj.
Poti ni več nazaj.

Od tam, kjer sva prišla.
Ljubezen moja nima dna.

Rad bi dal ti vse kar imam.
Nikdar več nočem ostati sam.
Povej mi, kam greš, kam?
Nisem hotel te izgubiti.
Dovoljeno ti je oditi.
Meni dala si vse.
Hočem tebe le.

Ti, moja vera.
Umira.


neskončnost

Wednesday, December 13, 2006

vektorji

Vektor - usmerjena daljica, ki jo določajo trije podatki:
  • prijemališče
  • velikost
  • smer
Vir Wikipedia

...

Ljudje smo si različni. Različni se rodimo, različni umremo. Pa vendar imamo vsi nek skupni imenovalec, ki nas povezuje v skupnosti. Ta imenovalec je nedoločljiv in nedojemljiv. On je vse in hkrati nič. Od njega in njegovih vplivov je odvisno naše življenje. On nas ustvari in on nas uniči.

Ljudje smo kot vektorji. Vsi smo usmerjeni (pa ne istospolno pa te fore...), vsi živimo in delamo v upanju na nekaj. Nenehno se grebemo, teptamo drug drugega, da bi dosegli Tisto. Zakaj...? Zakaj se sploh naprezamo, zakaj se j*bemo v tri p*zde m*aterne? Zakaj? Na koncu tako ali tako vsi umremo in 'zaživimo' enako, ne glede na to koliko denarja smo nagrebli. Pod rušo smo enakopravni...

...

Danes nič posebnega. Celo uro francoščine sem se tresel, bal sem se namreč, da me ne bi vprašala. Nasprotno, med uro me je celo enkrat pohvalila. Paradoks.
Pri psihologiji spet nismo nič naredili. Celo uro (neproduktivno) spraševanje, ki nam je dalo izvrstno iztočnico za debato o smrtni kazni. Pestro je bilo še cel glavni odmor.
Spet je bil problem pri 'kemiji'. Preprosto se ne morem obvladati. Ne zdržim in ne morem poslušati teh glupih izjav gospe Diplomirane Kemičarke.
Brez komentarja...



Moja razmišljanja ob učenju matematike.
Naj bo 2...

Tuesday, December 12, 2006

maribor...

Priznam in sramujem se, do včeraj sem bil v Mariboru le trikrat. Dvakrat z očetom pri arhitektu in enkrat kar tako. In do včeraj sem imel v sebi za Maribor nek stereotip. No, vedno sem mislil, da je Maribor nek hlapec Ljubljane, ki se trudi slediti novim smernicam...
Zdaj vem, da Maribor ni to.
Maribor sem doživel kot prijetno mesto, s prijetnimi ljudmi, prijetnim ambientom. Prav ljudje so mi bili všeč. Iskreno povedano, so Mariborčani in Mariborčanke (na podlagi včerajšnjega dne) veliko bolj gostoljubni, prijazni in naravni od Ljubljančanov pa naj me slednji še tako postrani gledajo.

In ravno ljudje so tisti, ki me privlačijo. Natančneje ženske...
Včeraj sem v Mariboru 'trenirel' predvsem ulični stil fotografije. Moram priznati, da sem fotografiral z nekim cmokom v grlu, z neko zavoro. Kar naprej sem se spraševal, ali je dopustno...
Ni važno.

Nekaj fotografij...




Po jutranjih opravkih...



Črno belo življenje.



Jutranji klepet.



Drugi del Jutrenjega klepete.



Opravilo.



She's got the look.



Leta.



Popravki.



V svojem svetu.



Generaciji.



Na tržnici.




Spontano.



Pogled.



Niso ravno 'street', so pa spontane.

Monday, December 11, 2006

ulični fotograf (wannabe)

Danes smo se s šolo odpravili na ekskurzijo, bolje rečeno na ogled baleta Labodje jezero. Nič pretresljivega. Mogoče je omembe vreden le en hud ''kiks'' glavnih plesalcev - izvedla sta res spektakularen padec, kar me je vsaj za hip pritegnilo. Kasneje sem zaspal...

Mi je pa bil današnji dan kot nalašč za preizkus v ulični fotografiji. Mariborske ulice in uličice so kot ustvarjene za tako eksperimentiranje. Ljudje drug za drugim se zdijo kot mravlje, a ko jih pogledaš na fotografiji, ko so izolirani od okolice in so v središču le oni, lahko iz potez na obrazu, drže ali katerih drugih detajlov rezbereš njihovo osebno zgodbo. Vsak je drugačen. Vsak človek oddaja drugačno fotografijo, kar je moč zaznati tudi iz fotografije. Neverjetno, a ko pogledam človeka na fotografiji ga vidim popolnoma drugače kot v realnem svetu. Bog mi pomagaj, ampak tako je. Začel sem živeti v iluziji. Iluziji, ki jo mi nudi fotografija...


Dovolj sem bluzil...

...

Imam še eno vprašanje: Ali lahko objavim fotografije na spletu, ne da bi posameznika vprašal za dovoljenje? Vsi so fotografirani na javnih krajih, kjer ni zasebnosti...
Ne vem...
Sem v dilemi.

Sunday, December 10, 2006

moja miza

December je. Čuden december. Ni podoben decembru. Ni zime. Ni mraza. Le to turobno vreme, ki mi žre živce. Ravno zdaj, ko tole pišem se v naši soseski mrači. No, če povem po resnici je 'mrak' že cel dan. Cel dan ti svinčeni oblaki. Zastirajo sončne žarke...

No pa saj ni važno. To turobno vreme vpliva tudi name. Postal sem depresiven, še bolj len kot ponavadi in poponoma nekoristen. To potrjujejo tudi moje fotografije. En sam dolgčas. Fotografiram svojo mizo. In stvari na njej...



En nerazvit film, nož in kopica pesmi. Enkrat, ko si bom vzel čas, jih bom prepisal in objavil tule v tem blogu.


Miza je popolnoma razmetana. Ena mapa in polno listov. Razne kontrolke, risbe in zapiski. V ozadju je še uglaševalec...



Svetlobo mi daje le ena namizna lučka. Moj mobitel je že čisto 'zravsan', a še vedno deluje kot se šika. Na mizi imam še nekaj tortic DVDjev in MP3 plejer, ki mi predvaja Glasbo.


Skratka, totalen dolgčas...
Mogoče sledi nadaljevanje...

Saturday, December 09, 2006

sprehod

Pogosto se odpravim v bližnji gozd na sprehod. Tam imam mir, tam lahko razmišljam in po mili volji fotografiram. Jeseni je gozd še privlačnejši. Nešteti odtenki toplih barv tvorijo harmonijo, ki ji ne poleti ne pozimi ne pomladi ni para. Šelesteče listje pod nogami mi da občutek svobode.


Gozdna pot, pokrita z lisjem, in v daljavi stara domačija.



Malce eksperimentiranja.



V gozdu je polno detajlov, ki so mi poseben izziv.



Žal je gozd tudi onesnažen.



Veje mi zastirajo pogled.




Številne trave, ki v vetru plešejo sem ter tja.



...



Profil nekega travnika.




Previsoko, da bi videl vrh.