Monday, November 27, 2006

avtoportret

Ma nič se ne dogaja. Strašno mi je dolgčas. Ne vem več kaj bi fotku. Nekako sem postal izžet. Nimam več jasnih vizij in ne vem več kaj hočem. Fotič mi pade iz nočne omarice. Zakolnem v božjo m****. K sreči jo je moj bogi oly odnesel brez hujših posledic. Ležim na postelji. Kar naprej neki nastavljam v menijih in brezštevilnih podmenijih. Nastavim White Balance že nevemkaterikrat. Uperim objektiv vase in sprožim. Kar bo bo si pravim. Nato odložim fotič in grem v gozd...

Čez nekaj dni praznim kartico. Najdem tudi nekaj raw fajlov. Vzamem si čas in jih obdelam. Vedno uporabljam isto obdelavo. Saturation -70, Vibrance -15, exposure compensation +/- 0.20, popravitev shadows, highlight contrast 20, shadow contrast 35...
In dobim ven izdelek kakeršnega hočem. S tipičnimi toni kože, prav takimi, kakeršne sem si želel...

In nastal je moj zdolgočasen avtoportret. Nič posebnega, snapshot, a vendarle moj...

Tuesday, November 21, 2006

karizma

Na svetu smo, da živimo. Živimo, da delamo. Delamo, da živimo. Živimo, da umremo. Delamo, da nas lahko potem pokopljemo. Skratka, na svetu smo, da umremo. Ima življenje sploh smisel? Čemu tako hitimo skozi življenje? Zakaj delamo? Zakaj? Zakaj nismo prosti, osvobojeni spon stresa? Se sploh zavedamo, kaj je za tistim vogalom, tam, v stranski ulici? Vemo kaj je tam? Ali vidimo dlje od računalniškega monitorja? Sploh kdaj prestopimo okvirje formalnosti?

Smo našli smisel? Ga sploh iščemo?

Česa nam manjka? Po čem hrepenimo? Denarju? Uspehu? Sreči? ne...

Manjka nam karizme. Hrepenimo po moči, ki nam bi pomagala vsaj za hip zapreti oči, pozabiti na vsakdanje tegobe in skrbi
.


Wednesday, November 15, 2006

...

Rad te imam (čeprav sem bolan) (23/10/2006)

Noč je.
Poleg mene vsi spijo.
Vsi razen nje.
Ona in jaz.
Ona in nič.
Rad bi videl njen obraz!
Rad bi čutil spet njen dah!
RAD BI LIZAL NJENO SLINO!!!
RAD BI GRIZEL NJENE NOHTE!!!

RAD BI UMIVAL JI ZOBE!!!

Rad bi ji pomagal.
Pomagal, da me vzljubi.
A tako ne gre.
Žal sem nič.
In ona to ve!
In ona mi ne prizanaša!
Oh, kako rad te imam, …. !





Monday, November 13, 2006

denarnica

Vsak jo pozna. Tisto stvar kamor damo denar, dokumente... Praktična in vedno pri roki. Damo jo lahko kamorkoli, v žep, torbico... Pa vendar imam jaz z njo vedno probleme.

Nasploh veljam za bolj pozabljivega človeka; v osnovni šoli sem skoraj vsak teden izgubljal radirko, svinčnik, barvice in ostale šolske pripomočke. Toda nisem vedel, da sem tako pozabljiv. Namreč letos se mi je dogodilo, da sem v enem mesecu kar dvakrat na vlaku pozabil denarnico. Res ne vem kako mi to uspeva. Ali sem enostavno tako pozabljiv ali je kaj drugega.

....

Na srečo pa na svetu še vedno živijo dobri ljudje, namreč v obeh primerih sem ta prekleti kos (umetnega) usnja dobil nazaj. To ni bila sreča, ker ne verjamem v srečo. Nasprotno, prepričan sem, da je ni. Obstajajo le naključja. A o tem kdaj drugič...


Sunday, November 12, 2006

moč narave

Narava. Narava je povsod okoli nas. Obdaja nas. Tudi mi smo del Narave. Neznaten del. Kot kaplja v morju, kot zrno peska v puščavi. A vendar smo. Smo in nismo. Smo in se ne zavedamo. Ne zavedamo kaj smo.
Zanemarjamo jo. Obračamo ji hrbet. Kot bi se je sramovali. Narave. Sramovali nje, ki nam vse da, nas hrani.
A vendar Narava ne prenese vsega. Maščevala se nam bo. Takrat se bomo zavedli. Odprli bomo oči. A takrat bo prepozno...


Saturday, November 11, 2006

odločitev

Razpotje.
Dve poti.
Katera je prava?
Kako naj se odločim?
Hmm...
Odločil sem se.
Grem!

Sunday, November 05, 2006

siddharta

V soboto zvečer je bila v Krškem Siddharta. Imel sem priložnost prevoza itd in sem šel. Čeprav mi je bilo kmalu žal.
Koncert ni bil nič posebnega. Najprej ena bedna predskupina. Zdelo se je kot da igrajo sami sebi. Skratka bedno. Končno pa je napočil trenutek, ko so na oder stopili člani najjačega slovenskega benda. Kao najjačega. Seveda so vse najstnice v prvih vrstah začele vreščat kot nore. Bedno.
Obljubili so nam dve uri čistega Rock'N'Rolla. Svašta. Oni pa rokenrol...
Vse skupaj je izpadlo bedno. Ozvočenje itak na maksimum, da se ni slišal kako za en k*rc so v živo.
Pustili so me ravnodušnega. In za to sem dal štiri jurje. Štiri jurje?! Grem drugič rajš kak jazz poslušat za petsto tolarjev... Vsaj kvaliteta bo.
Siddharta - Slovenian-Rock-Protagonists-Wanna-Be
bwahahahaha.

Blažev post v njegovem blogu

Thursday, November 02, 2006

dinozaver

Tale dinozaverček mi je zelo pri srcu. Dobil sem ga že dolgo nazaj, kot darilo, ki mi ga je oče prinesel iz Londona. Stoji na okenski polici in me dan za dnem opazuje. Na žalost ga je kot vse stvari na zemlji dodobra najedel zob časa. Tragično je izgubil obe 'roki' in zadnji del repa. Bil je udeležen v mnogih zgodah in nezgodah. Slava mu!
Veteran.

berem

Berem in berem in berem in berem in berem in berem in berem in berem in berem in berem in berem in berem in berem in berem in berem in berem in berem in berem in berem in berem in berem in berem in berem in berem in berem in berem in berem in berem....

Wednesday, November 01, 2006

prvi september

Danes je bil pa tak čuden dan.
Ponavadi gremo prvega z družino k 'familiji' na Gorenjsko. No saj se je letos tudi šlo, samo brez mene. Odločil sem se in ostal doma. Pa ne kar tako. Berem Vojno in mir... Svašta... Kar dolga je, ja... Tale Tolstoj je bil en model. Model z ogromno cajta. Model z ogromno Miru. Pomojem je imel toliku miru, da je začel razmišljati o vojni. Eh krneki... Bluzim... Že cel dan... Danes sem bil cel dan v pižami. Cel dan sem bral, pa sem šele na tretjini. Ja 1600 strani ti kr neki časa vzame.
Pa sem bral... Šel malo pred laptopa... Malo na Slo-Foto... Tam bila tud tuga...
Nič. Cel dan Nič. Cel dan se nisem z nikomer pogovarjal. Cel dan v postelji s knjigo v naročju.
Najhuje pa je bilo ko sem se zbudil. Imel sem sanje. Čudno. Ponavadi sanjam enkrat na mesec, raje manj. Sanjal sem o Njej. Zajebane sanje... Zato sem bil cel dan v pizdi. Zarad sanj. Zarad enih j****** sanj.
Še zdaj sem v pizdi. Zato bolj težko pišem.
Svašta...



Goodbye Blue Sky...